Delo z letošnjimi prireditvami, ki želijo pridobiti Zero waste naziv, je prineslo na plano obilico problemov, s katerimi smo se morali soočiti. Nekaterih ni bilo možno zadovoljivo razrešiti v naše niti organizatorjevo zadovoljstvo. Čeprav se vsi zavedamo, da se želimo oddaljiti od uporabe plastike, vsaj tiste za enkratno uporabo in na splošno izdelkov za enkratno uporabo, včasih to ni možno, vsaj ne v popolnosti.

Zamislite si scenarij. Ste na festivalu, uživate v glasbi, lačni ste, greste po hrano in pijačo, usedete se, uživate v hrani in zdaj morate pospraviti za sabo. Pred vami je eko otok. Super, pomislite in ga obiščete, da bi odvrgli, kar vam je ostalo v rokah - ostanke hrane, ki sodijo med biološke odpadke in embalažo, ki sodi, no, med embalažo, kajne? Vaša roka že seže po obeh zabojnikih, ko vas zelena straža ob eko otoku ustavi. Glej ga zlomka, odpadki hrane res sodijo med biološke odpadke, prav tako plastenka v zabojnik za odpadno embalažo, vsa ostala embalaža pa očitno ni embalaža? Nekaj od tega gre med biološke odpadke, nekaj med mešane, kakšna malenkost pa je le primerna za zabojnik z embalažo ali papir. Recept za popolno zmedo, ki jo stopnjuje še množica, ki kljub navodilom vse odpadke odvrže v prvi zabojnik, ki pride pod roke. Odidete zmedeni in frustrirani, ker je kljub trudu večina odpadkov primerna le za mešane komunalne odpadke in tako ne bo reciklirana. Na koncu se vprašate, če ni bolj enostavno tistim, ki jih za to prav malo briga in se na ločevanje požvižgajo. 

Drugi scenarij. Ste gostinec na športnem dogodku. Dogodek želi biti čim bolj trajnosten, zato vam organizator da v uporabo pralne plastične kozarce. Za hrano naročite serviete iz recikliranega papirja, biorazgradljive posodice, kompostabilne papirnate krožnike, "papirnate" žepke za sendviče in "papirnate" kozarce za kavo. Ponosni ste na tako ekološko naročilo. Potem pa pride komunalno podjetje in streznitev. Vse (razen serviet) sodi v mešane komunalne odpadke. Čeprav so bio in kompostabilni, se ti odpadki najbrž ne bodo kompostirali, saj imajo redki predelovalci to možnost. Drugi problem je, da je večina teh izdelkov izdelana iz kompozitnih materialov - sestavljenih iz papirja, premazanih s plastiko, kar ovira recikliranje in spušča mikroplastiko v našo pijačo. Tako spet pridemo do frustracij in zmede. Želeli ste najboljše, rezultat pa je slab s posledično višjimi stroški. 

In še zadnji scenarij. Organizator prireditve organizira vse potrebno za ločeno zbiranje odpadkov, vključno z ekološkimi otoki in zeleno stražo. Pazi, da ljudje ločujejo, na koncu pa dobi ogromen račun od komunalnega podjetja, češ da nikjer ni bilo ločevanja in so med sabo pomešani odpadki neuporabni. 

Vam je karkoli od tega znano? Veste, zakaj se to dogaja? 

Vsi ptički že čivkajo, da je plastika slaba in da moramo zmanjšati njeno porabo. Tudi proizvajalci vedo, da si posamezniki želimo čim bolj zelenih rešitev in nam "zelene" tudi ponujajo. Žal pa je prisotnega veliko zavajanja ali izigravanja direktiv. Direktiva o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje zahteva prepoved uporabe določenih plastičnih izdelkov, kot so pribor, striroporni kozarci, krožniki in embalaža za hrano za s sabo. Na drugi strani pa za določene izdelke velja zgolj omejitev uporabe oz. zmanjšanje uporabe plastike za 20 %, kot to na primer velja za plastične kozarce. Trg je tako preplavila obilica najrazličnejših izdelkov, ki jih je zelo težko prepoznati in vedeti, v kateri zabojnik sodijo. Od bioosnovane plastike do biorazgradljive, kompostabilne, kozarcev, ki izgledajo kot papir, do plastičnih krožnikov in pribora, na katerim piše, da je ‘reusable’ oz. za večkratno uporabo. Dve stvari sta jasni. Po eni strani naša infrastruktura večine teh izdelkov ni zmožna reciklirati in kompostirati, po drugi pa je evidentna zmeda pri odlaganju teh izdelkov, ko postanejo odpadek. Tisti, ki te izdelke kupijo, kot tudi tisti, ki jih uporabljajo, ne prepoznavajo materialov in jih posledično odlagajo v napačne zabojnike, na koncu pa se čutijo frustrirane, ker izpade, kot da ne znajo ločevati odpadkov. Kar pa ni čudno, saj včasih niti komunale same ne vedo. Niti pakiranje teh izdelkov ne pomaga pri prepoznavanju materialov, saj večinoma na deklaracijah niso ustrezno označeni. 

Hkrati se nam pojavljajo izdelki iz plastike, kot npr. pribor ali krožniki, ki bi naj bili po omenjeni direktivi prepovedani. Izgledajo enako kot tisti za enkratno uporabo, ki smo jih navajeni, s to razliko, da na njih piše ‘reusable’.  Najverjetneje so res lahko za večkratno uporabo, vprašanje pa je, kdo jih pere in uporabi na naslednjem dogodku. S tem so si proizvajalci oprali roke in morda v teoriji res niso krivi. So pa ustvarili popolnoma enak izdelek tistemu za enkratno uporabo in zdaj pričakujejo, da bo vsak vedel, da mora te ‘alternative’ uporabljati večkrat. 

Luč na koncu tunela te zmede obstaja. Pozdravljamo vse, ki že uporabljajo pralne kozarce, krožnike in pribor. Pa še tukaj lahko kritiziramo tiste, ki to počnejo na nepravilen način. Ideja pralnih kozarcev je, da jih posojamo za uporabo na kavcijo, ki se ob vračilu kozarca uporabniku vrne. Kozarce zberemo, operemo in še naprej uporabljamo. En pralni plastični kozarec lahko med svojo življenjsko dobo namreč nadomesti med 500 do 1000 tistih za enkratno uporabo! Prodaja pralnih kozarcev, kavcije »za naslednjo leto v obliki žetonov« itd. samo oddaljujejo ljudi od usvajanja novega načina obnašanja, s tem ustvarjamo odpor in ogromno količino novih odpadkov, ki smo jih sicer želeli preprečiti.

Vseh navedenih omejitev in izzivov se zavedamo, zato smo se odločili za postopno spremembo in poostritev pogojev za pridobitev zero waste naziva na ravni prireditev. Organizatorje pozivamo, da dobro premislijo, kakšne izdelke kupujejo in kje bodo na koncu končali.  Najlažja rešitev na koncu je uporaba pralnih kozarcev, krožnikov in pribora. S komunalnim podjetjem pa je potreben pogovor, v katere zabojnike dejansko sodijo izdelki za enkratno uporabo. Pri tem in vseh ostalih trajnostnih organizacijskih zagatah z veseljem pomagamo. Čas je, da prenehamo proizvajati izdelke, za katere ne vemo, kje bodo na koncu končali in se ne dajo reciklirati. Čas pa je tudi, da prenehamo z uporabo izdelkov za enkratno uporabo in se posvetimo drugim, resnično trajnostnim in krožnim rešitvam.