Zgodilo se je pričakovano. Na družbenih omrežjih je še več nejevolje, za kar so tokrat krivi plastični zamaški oz. bolje rečeno proizvajalci, ki so poskrbeli, da se jih zlahka več ne da odstraniti. Marsikomu se to zdi krivica, saj omejuje možnosti za humanitarnost, po drugi strani pa neumnost, češ, kaj pa bomo rešili s pritrjenimi zamaški. Prebrati je tudi mogoče, da ukrep, ki ga nalaga Direktiva o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje ne bo prispeval k manj plastike.
K manj proizvedene plastike res ne bo prispeval, bo pa nedvomno prispeval k manj onesnaževanja s plastiko v naravi. Plastični pokrovčki so namreč peti najpogostejši odpadek na plažah po vsem svetu, ki ne kazijo zgolj okolice, so vir mikroplastike in kemikalij, ampak ogrožajo tudi številne živali.
Kaj je narobe, da takšnega ukrepa nismo veseli? Kaj je narobe, da ni že od vsega začetka tako in da moramo čakati do sredine 2024, ko stopi čisto zares v veljavo? Plastični zamaški so bili vse doslej priročna kurativa za reševanje sistemskih nepravilnosti. Z njihovim zbiranjem (pa čeprav so same plastenke več vredne od zamaškov) smo pomagali marsikomu, kar je sicer hvalevredno, a marsikdo je plastenke kupoval tudi zgolj za to, da je lahko pomagal z zamaški. To je skoraj tako mimo kot akcija največjega onesnaževalca sveta, ki je potrošnike spodbujal k nakupu plastenk, da lahko rešijo delfine. Vidimo poanto?
Za dobrodelnost ne potrebujemo plastike!
Nedvomno bomo naredili več dobrega za ljudi (in okolje), če prihranek od nakupa plastenk raje investiramo v kak dobrodelni SMS, našo energijo pa usmerimo v to, da proizvajalce porinemo še en ambiciozen korak naprej - k manj proizvedene plastike. Za vse, ki radi pomagate z zbiranjem pa še dobra novica - zbiranje papirja, kovin in drugih vrednih odpadkov v dobrodelne namene še vedno poteka nemoteno.