V zero waste skupnosti nas pogosto sprašujejo, kaj zero waste sploh je. Pogost odgovor je, da je to bolj pot kot pa cilj. Če nič drugega je zero waste kompas, ki nam pomaga, da se gibljemo v pravi smeri.
V zadnjih nekaj letih se zero waste skupnosti v Evropi trudijo, da bi postopoma preusmerile odpadke iz odlagališč, sežigalnic, cementarn in smetišč iz okolja v obrate za recikliranje in kompostiranje. Uspelo nam je doseči napredno evropsko zakonodajo o zbiranju in ravnanju z odpadki ter sodelovati pri stotinah izvedbenih projektih. Lahko rečemo, da uspešno prehajamo od besed k dejanjem.
Krožno gospodarstvo nam daje okvir za zapiranje snovnih zank in poskrbi, da bomo v bodoče lahko odpadke spreminjali v vire. Kako dolgo bo to potovanje trajalo, je odvisno od več dejavnikov. Kar pa bi tukaj posebej rad poudaril je, da ta pomemben, visoko postavljen cilj, ni dovolj.
V svetu, kjer prekomerno izrabljamo vire, ki nam jih naš planet nudi, zapiranje snovnih zank ni dovolj. Da plastenko raje recikliramo kot da jo odvržemo v naravo, je seveda pomembno, celo nujno, a ni dovolj. Ali se ne bi raje najprej izognili proizvodnji in uporabi te plastenke?
Še bolj pomembno kot spremeniti odpadke v vire je preprečiti, da bi viri postali odpadek. Po mojem mnenju je prav to naslednja velika bitka gibanja zero waste. Vemo, da je ravnanje z odpadki lahko bolj ali manj uspešno, če je prisotna politična volja, vendar ali vemo, kaj narediti, da odpadkov sploh ne bi ustvarjali?
Danes je recikliranje tista dejavnost, ki ji je namenjeno največ naložb in prizadevanj za regulacijo. Z vidika ohranjanja vrednosti je recikliranje v resnici veliko boljše kot smetenje, odlaganje in sežiganje. A čeprav bi recikliranje bilo 100 % (trenutno recikliramo manj kot 20 %), bi bil večji del materialne vrednosti izgubljen po prvi uporabi. Po drugi strani pa z vsako plastenko, ki jo ponovno uporabimo, preprečimo proizvodnjo 15-40 novih. Z vsako plenico za večkratno uporabo se izognemo proizvodnji in odstranjevanju na stotine plenic za enkratno uporabo. Z vsakim namiznim priborom za večkratno uporabo preprečimo izdelavo 50-200 novih. Z recikliranjem povrnemo le 10 % vrednosti materiala, s ponovno uporabo pa lahko ohranjamo 90 % vrednosti. Ponovna uporaba izdelka ali embalaže je veliko boljša izbira z vidika ohranjanja vrednosti in skupaj s preprečevanjem, edina možnost, ki ne zahteva proizvodnje novih izdelkov po prvi uporabi starega.
Pozabiti moramo na priučene navade glede ustvarjanja in ravnanja z odpadki in zagotoviti, da bosta postpandemična družba in gospodarstvo sposobna preprečiti pretečo podnebno katastrofo in kolaps biotske raznovrstnosti. Ustvariti moramo take pogoje za gospodarske aktivnosti, da bodo gradile naravni in družbeni kapital, namesto da bi ga uničevale. Vse to pa ni možno narediti zgolj z recikliranjem, ampak bomo morali izriniti odpadke iz našega sistema. Zato so zavrni, ponovno uporabi in premisli novi slogani sedanjosti!
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.