Od daleč je sodobno življenje podobno obljubljeni deželi, kjer se cedita med in mleko. V trgovskih središčih vrvi od jutra do večera, izbira se zdi neskončna. V resnici živimo v časih tiranije možnosti, ki običajnemu potrošniku zamegli večji del bistva – pomembno je samo, da se proda čimveč.

Dokler ne pride do spremembe.

Govorili so nam o novi krizi, a epidemija koronavirusa je več kot kriza. V trenutku smo se znašli v novih okoliščinah, kjer se je v nekaj tednih izrazilo vse tisto, kar bi in česar ne bi radi videli pri racionalnih potrošnikih. Gneča v trgovinah, za katere nihče ni napovedal zaprtja, je razkrila, da nas še vedno vodijo povsem naravni vzgibi za preživetje. Kupovali smo moko, kvas in toaletni papir.

Potem je prišel čas izolacije, ki je dokazal, da znamo preživeti tudi brez dnevnih sprehodov po nakupovalnih središčih, vozički so bili bistveno bolj polni, saj smo v trgovine hodili čim bolj redko. Začeli smo se sprehajati in kolesariti, predvsem po zaprtju občinskih meja so bile (avto)ceste strašljivo, a odrešujoče prazne. Znali smo živeti brez avtomobila.

Po sproščanju ukrepov je bilo iluzije počasi konec. A vseeno upam, da vsega, kar smo doživeli v dveh mesecih, nismo pozabili. Sami smo znali zašiti maske, popraviti kakšno malenkost, pospraviti okrog hiše in pripraviti manjšo gredo za gojenje solate in zelenjave. Pobrskali smo po internetu in ugotovili, da je v okolici kar nekaj kmetij, ki prodajajo lastne izdelke – ne tistih iz drugega konca sveta.

Če je beseda trajnost v preteklih letih potrošnikom že presedala, so njeno bistvo začeli izvajati sami od sebe. Seveda se bo marsikdo v »običajnih« časih ponovno vrnil na stare tirnice, a dokaz, da znamo živeti in kupovati drugače, bo ostal. Na tem bomo morali graditi in potrošnike čim bolj obdržati v miselnosti, ki se je spletla v času izolacije.

Z izzivi se bomo morale spopasti tudi potrošniške organizacije, pri čemer nam bo v veliko pomoč sodelovanje na evropski ravni tako na področju zagovorništva, kot predvsem testiranja in standardizacije. Marsikaj se bomo morali naučiti in razumeti. Vemo sicer, da je pomembno kupovati manj in uporabljati dlje, a enotnega standarda za trajno izbiro pač ni in ga najbrž nikoli ne bo.

Ali je trajen biološko pridelan riž iz Indije ali konvencionalno pridelan iz Italije? Ali je prava embalaža papirnata, plastična, morda kovinska ali steklena? Kaj pomeni trajnostna mobilnost v času, ko se bojimo stikov z drugimi? Na vsa ta vprašanja bomo lahko odgovorili le tako, da bomo poslušali (tudi) potrošnika. Ne tistega, ki v trgovini nabira najcenejše izdelke, pač pa tistega, ki je osveščen in išče najbolj pameten nakup.

Industrija se je tega problema že lotila in nam s tem povzročila nove težave. Zeleno zavajanje lovi najbolj osveščene potrošnike, ki jih ni preprosto prepričati, da svetleča oznaka ni tisto, kar si predstavljajo. Tudi nove pobude evropskih zanesenjakov, ki na prvi pogled deluje všečno in transparentno, ne tako redko zanemarijo vse vidike. Izzive bomo premagali, v to sem prepričan. Zato, da bomo lahko potrošnikom pomagali vedno izbrati trajnosten izdelek.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.