Med predavanjem o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da bo proizvedel manj odpadkov, se iz zadnje vrste oglasi skeptičen glas: “Ampak, kako naj kupujem brez embalaže, če pa je vse zapakirano v plastiko?” Pojasnim, da imamo v Sloveniji res bolj malo trgovin, ki so v celoti brez (plastične) embalaže, je pa možnosti, kjer lahko vsaj del izdelkov kupimo na rinfuzo, precej. Resda je treba ob nakupu s svojo embalažo za rokav večinoma pocukati trgovca, da nam ta našo embalažo stehta in vtipka taro … Ne uspem dokončati stavka, saj me fant razburjeno prekine: “Pa kdo bo to počel?! Kot da se imam čas ukvarjati še z lovljenjem prodajalcev. Če hočete, da kupujem brez embalaže, naj bo to tako enostavno, kot navaden nakup.”
In veste kaj? Fant ima popolnoma prav. Včasih bi kritiku morda začela opisovati, kako tistih ekstra nekaj minut res ni tako zapletenih, zdaj pa mu moram najprej priznati, da se z njim strinjam. Vse prevečkrat odgovornost za okolju prijaznejše ravnanje prelagamo na končne uporabnike, procesa za to, da se bo bolje odločil, pa mu čisto nič ne olajšamo, večkrat mu ga celo otežimo. Da ne bo pomote - seveda si še vedno želimo, da vas čim več kupuje na rinfuzo oziroma počne podobna ekojunaštva, ki rezultirajo v manj odpadkih, manjši porabi energije, ipd. A da bi takšna dejanja iz mehurčka zero waste skupnosti razširili na splošno populacijo, moramo razmisliti o tem, kako je sistem zasnovan oziroma, kako ga poenostaviti in narediti prijaznega za splošno uporabo.
V marcu sva se s sodelavko Ano udeležili usposabljanja o strategijah preprečevanja plastičnih odpadkov in spodbujanja ponovne uporabe v Berlinu in naša rdeča nit je bila namenjena ravno temu: kako narediti sisteme ponovne uporabe prijazne uporabnikom. S 50 društvenimi kolegi iz naših mrež Zero Waste Europe in Mission Zero Academy ter predstavniki mest iz več kot 20 evropskih držav smo preko viharjenja možganov o tem, kaj vse lahko mesto naredi za manj odpadkov na ravni občine, prešli na premagovanje konkretnih ovir, postavljanje KPI-jev in tvorjenje strategij pri uvedbi ukrepov za manj odpadkov na ravni lokalne skupnosti. Z vsem naštetim se Ekologi brez meja sicer ukvarjamo v sklopu dela z zero waste občinami, v zadnjem letu tudi prek projekta ERIC - Elevating Reuse in Cities. Kako osvežujoče se je o zero waste ukrepih pogovarjati z nekom, ki pri svojem delu premaguje podobne izzive!
Za največjo dozo inspiracije so poskrbeli krasni predavatelji iz cele Evrope, ki so nam prikazali konkretne primere ponovne uporabe iz svojih mest. S tem mislimo na sisteme, ko npr. v restavraciji vzameš solato za domov in ti namesto stiroporne embalaže, obrok zapakirajo v posodo za ponovno uporabo na kavcijo, ki jo lahko ob naslednjem obisku vrneš. Če ste kdaj živeli v večjem mestu, ste se s sistemom mogoče že srečali, V Sloveniji se s podobnimi novitetami trenutno srečujemo kvečjemu na dogodkih, kjer uporabljajo kozarčke za ponovno uporabo na kavcijo (pred kratkim pa smo pisali o inovativnih pizza škatlah za ponovno uporabo restavracije Dodo, a tu gre za primer posameznega ponudnika, ne uvedbo na ravni mesta).
Ženeva je denimo med 3-letno kampanjo za popularizacijo ponovne uporabe Emportons Malin med drugim ustvarila zabavne videe vsakdanjih situacij in Spotify playlisto, ki nas spodbuja k novim navadam. V Berlinu so se med pilotno izvedbo v enem izmed okrožij naučili, da centraliziran sistem lahko omogoči pridružitev tudi manjšim ponudnikom, predstavili pa so nam tudi uspešno zgodbo Tübingena, kjer so uvedli davek na embalažo in pribor za enkratno uporabo, zaradi česar je mesto trenutno vodilno v Nemčiji po številu HoReCa ponudnikov s sistemi ponovne uporabe na prebivalca. Nemčija je sicer glede ponovne uporabe napredna tudi na zakonodajnem področju, a so nevladniki ugotovili, da je izvajanje zakonodaje na terenu slabo, zato so gostinskim ponunikom pomagali tudi s komunikacijskimi aktivnostmi, da se skladajo z zakonodajo.
Ste vedeli, da bodo letošnje Olimpijske igre prvič potekale brez SUP izdelkov za enkratno uporabo na dogodkih v organizaciji mesta? Pariški predstavniki mesta so nas navdušili s predstavitvijo. Recimo, kako so prepričali glavnega sponzorja Olimpijade Coca Colo, da bodo namesto plastenk na dogodkih namestili Cocacoline pitnike in imeli kozarce za ponovno polnjenje. Pa tudi s tem, koliko kvalitativnih in kvantitativnih kazalnikov so si zadali za merjenje uspešnosti ukrepov.
V Berlinu smo obiskali še ponudnika sistema za večkratno uporabo Vytal, ki ima po Evropi že več kot 6500 partnerjev in ponuja rešitve za vse možne jedi (tudi suši!), tridnevno druženje pa zaključili z obiskom impresivnega centra ponovne uporabe Nochmall, ki na več kot 2000 m2 poleg prodajnega centra združuje tudi številne dogodke ponovne uporabe, Repair cafe–je, dražbe posebnih kosov, med nakupovanjem pa se lahko okrepčate s kavo.
Kot so ugotovili v projektu ReuSe Vanguard Project (RSVP), v sklopu katerega so pripravili načrt izvedbe za sisteme ponovne uporabe na podlagi začetnih izkušenj iz 6 evropskih mest, mora biti sistem ponovne uporabe, če ga želimo razširiti, dostopen. Pa tudi prepoznaven, učinkovit, varen in enostaven za uporabo. Da lahko svoj lonček za kavo na poti npr. vrnem v katerikoli restavraciji v mestu in ne zgolj v tisti, kjer sem kavo prvotno kupila. Na kratko, da bo moja izkušnja tako enostavna, kot bi bila z nakupom izdelka za enkratno uporabo, da bodo v sistemu sodelovali tudi kritični fantje z začetka zgodbe. Tudi v Sloveniji si želimo takšnih primerov - enostavnih, odprtih, vključujočih. Takšnih, ki zajemajo cela mesta, mogoče tudi državo, ne zgolj posameznih svetlih primerov. Dokler nimamo sistemskih rešitev, vas vabimo, da vpišete morebitne slovenske primere ponovne uporabe, ki jih še ne poznamo, na karto “manjjeveč”. Če pa ste zainteresirani delati na uvedbi sistemov ponovne uporabe ali pa o njih izvedeti več, vas vabimo, da se nam javite in skupaj zagrizemo v ta izziv.
