Od decembra 2015 imamo na mizi sveženj o krožnem gospodarstvu. Čeprav je novi predlog obsežnejši, saj zdaj poudarja tudi področje pre-oblikovanja izdelkov in poslovnih sistemov ter urejanje trga sekundarnih surovin, pa smo na drugi strani izgubili ambiciozne cilje na področju recikliranja materialov in preprečevanja odpadne hrane ter odpadkov v morjih. A pomembno je, da je sveženj zdaj na mizi in da so se na ravni EU že pričela posvetovanja na različnih področjih: od proizvodnje, potrošnje, odpadkov, inovacij, investicij.
Ekologi brez meja in komisar Vella na Dialogu z državljani o krožnem gospodarstvu (foto: Evropska komisija v Sloveniji)
In zakaj bi uspešen prehod moral biti zanimiv za Slovenijo? Zato, ker vse analize, ki so bile podlaga pripravi svežnja kažejo, da predstavlja možnost gospodarskega razvoja in novih delovnih mest, ob enem pa zmanjšuje pritiske na naše okolje. Ker imamo v Sloveniji nizko konkurenčnost, nizko dodano vrednost na zaposlenega in nizko snovno produktivnost. Slovenska podjetja so vpeta in odvisna od dogajanj na ravni evropskega in globalnega gospodarstva. Prehod v krožno gospodarstvo se že dogaja, evropska podjetja že spreminjajo svoje poslovne modele. In če jim slovenski dobavitelji ne bodo znali ali zmogli slediti, bodo seveda pristali med poraženci.
Pri prehodu v krožno gospodarstvo je bistveno sodelovanje vseh deležnikov in ravni družbe. Tako pri snovanju, kot pri izvajanju dogovorjenih ukrepov. Resda znamo ločeno zbirati odpadke, predvsem iz gospodinjstev, tako dobro, da se uvrščamo v evropski vrh. Ne znamo pa jih reciklirati, saj se zbrani materiali večinoma reciklirajo v tujini. Če že znamo zbirati in reciklirati plastenke, se ne vprašamo, ali bi bilo za pijače bolj smiselno uporabljati povratno embalažo in kavcije. Na Danskem osemkrat letno napolnijo 400 milijonov steklenic. Preden steklenico reciklirajo, jo v nekaj več kot štirih letih napolnijo 33-krat. Proizvajalci in prodajalci električne in elektronske opreme so ob koncu življenjske dobe zavezani za svoje naprave in aparate zagotoviti predpisane cilje usmerjanja v recikliranje. Ne razmišljamo pa o preprečevanju načrtovane zastarelosti, o nastajanju neodvisnih servisnih mrež, o nadomeščanju izdelkov s storitvami. Imamo zakonodajo o zelenih javnih naročilih, pa jo le redko uporabljamo. Trudimo se zmanjšati količine zavržene hrane iz trgovin in restavracij tako, da jo humanitarne organizacije usmerjajo do tistih, ki hrano potrebujejo. Ne znamo pa teh pobud povezati in jih podpreti. Še manj pa razmišljati o tem, da zaradi estetskih razlogov in kratkih odpovednih rokov trgovcev, velike količine popolnoma užitne hrane ostaja na poljih. Na globalni ravni imamo zalog fosforja v najboljšem primeru še za 200 let. Najbolj učinkovita metoda njegovega recikliranja je kompostiranje zavržene hrane, živalskega gnoja in blata čistilnih naprav. Nastajajoči program ravnanja z odpadki blata še vedno večinoma usmerja v sežig, namesto da bi razmišljali, kako zagotoviti dovolj kvaliteten vhodni material, da bi kompost lahko uporabljali v kmetijstvu. Slovenija je bogata z vodnimi viri in vlada obljublja pripravo ukrepov za zagotavljanje njihovega dobrega stanja in kvalitete. Ob enem pa koncesije za vodne vire prevzemajo tuje korporacije. Vlada načrtuje povečanje konkurenčnosti gozdno – lesne verige v Sloveniji, ne razmišlja pa o ustvarjanju pogojev, ki bi zagotovili kaskadno rabo lesa.
Prehod v krožno gospodarstvo torej ni samo stvar podjetij in zakonodaje, zato je pred nami še veliko dela. Predvsem pa morata politika in gospodarstvo sprejeti dejstvo, da sodelovanje vseh deležnikov ter odprta javna razprava prinašata boljše rešitve in široko podporo pri izvajanju dogovorjenih ukrepov. Da se ne eni, ne drugi tega ne zavedajo, pa kaže dejstvo, da so bili na javnem posvetovanju o tej temi v Državnem zboru prisotni zgolj trije poslanci. In da najvišji predstavniki gospodarskih združenj zatrjujejo, da v Sloveniji krožno gospodarstvo že imamo.
Piše: Erika Oblak