Vsaka medalja ima dve plati - miti o bioplastiki

V marčevskem prispevku smo se poglobili v vire morskega onesnaženja s plastičnimi odpadki, spoznali smo, kateri so mehanizmi širjenja onesnaževal ter kako táko onesnaženje škodi okolju, živalim in ljudem. Osvetlili smo tudi senčne plati t. i. okolju prijaznih plastičnih materialov ter kako jih uporabljati (če sploh) v vsakdanjem življenju, da bo naš okoljski odtis čim manjši. Pri tem smo omenili tudi rabo različnih novih ali ponovno odkritih vrst plastike. Ena od teh je bioplastika, ki je postala med okoljsko ozaveščenimi kupci priljubljena alternativa klasični plastiki. Vlada prepričanje, da se z uporabo te vrste plastike rešimo okoljevarstvenih problemov, kot so onesnaženje vodotokov in morij, posledično umiranje številnih živali, onesnaženje virov morske hrane in še marsičesa. Glede na samo poimenovanje te vrste materiala se je oblikovalo mnenje (recimo temu kar mit), da se bioplastika hitro razgradi v vsakem naravnem okolju, da (oz. ker) je narejena zgolj iz naravi prijaznih materialov ter da v nobenem pogledu ni škodljiva za planet. Vendar nam že sama dejstva o lastnostih in načinu proizvodnje bioplastike ter procesi in dejavniki razkrajanja snovi rišejo drugačno sliko. 

 

bio vrečka

Biorazgradljiva vrečka, primerna za kompostiranje na domačem kompostniku. Certifikat Vincotte OK compost – home z dvema različnima simboloma (sadika ter OK compost). (foto: Eva Rajh, Gašper Mlakar, 2017)

 

Pojem bioplastike nosi dva različna koncepta. V svojem temeljnem smislu označuje plastiko, narejeno iz biomase; imenujemo jo bioosnovanaplastika (ang. biobased plastic).Pojem bioplastike nadalje označuje tudi plastiko, ki se organsko reciklira (naravno razgradi), to pa imenujemo biorazgradljiva plastika (ang. biodegradable plastic).1,2 Vendar moramo vedeti, da ni vsaka bioosnovana plastika biorazgradljiva, po drugi strani pa ni vsaka biorazgradljiva plastika bioosnovana. Pojma se torej le deloma prekrivata, nepoznavanje tega pa lahko vodi do neustreznega ravnanja z bioplastičnimi odpadki. Preden pa se bomo lotili »glodanja« mitov, si vzemimo bioplastiko za trenutek pod drobnogled.

 

Bioosnovana plastika je plastika, narejena iz biomase, torej iz snovi, ki izhaja iz obnovljivih virov. To so primarni kmetijski pridelki, na primer žita, koruza, krompir, sladkorna pesa, sladkorni trs ali rastlinska olja (sojino, ricinusovo, palmovo olje). Drugi vir biomase za pridelavo bioosnovane plastike pa so stranski oz. sekundarni pridelki iz kmetijstva, kot na primer slame in stebla,1 kostno-mesna moka ter industrijski odpadki iz živilskopredelovalne industrije, les idr.4

 

Biorazgradljiva plastika je plastika, ki se biorazgradi v različnih okoljih – odvisno od tega, za kakšno okolje je narejena. Tipi biorazgradljive plastike se glede na okolje, v katerem se biorazgradi, delijo na biorazgradljivo v kompostniku (domačem ali industrijskem), v prsti, v vodi ter na anaerobno biorazgradljivo plastiko. Ob prisotnosti kisika (tj. v aerobnih razmerah) se bioplastika ob delovanju mikroorganizmov razgradi na CO2, vodo, mineralne soli ter novo biomaso; ob odsotnosti kisika (v anaerobnih razmerah) pa poleg vsega naštetega tudi v metan (CH4). Narejena je lahko iz škroba, celuloze, s kemično sintezo, proizvedejo jo lahko tudi mikroorganizmi, lahko pa je izdelana tudi iz fosilnih virov – torej iz iste snovi kot klasična plastika, ki ni biorazgradljiva. Glavna pogoja za biorazgradnjo biorazgradljive plastike sta prisotnost mikroorganizmov in ustrezna temperatura, drugi pogoji (vlaga, prisotnost kisika, tip in gostota mikroorganizmov, koncentracija soli in drugo) pa zgolj določajo hitrost razkrajanja.3 Biorazgradljiva plastika je torej lahko bioosnovana ali pa tudi ne.

 

bioplastika shema

Shema: odnos med pojmi bioplastika – biorazgradljiva plastika – bioosnovana plastika. Ob tem se lahko pojma biorazgradljiv in bioosnovan prekrivata, vendar je to odvisno od primera do primera. (povzeto po virih 1, 3, 4)

 

Poleg nejasnosti v zvezi z razumevanjem pojma bioplastika pa se med uporabniki tega materiala pojavljajo tudi druga zmotna prepričanja. Ta izhajajo iz nedostopnosti in razdrobljenosti informacij ter navsezadnje tudi iz zavajajočih opisov nekaterih proizvajalcev tega materiala. Ti neustrezne ali deloma prikrite informacije o svojih izdelkih objavljajo na svojih spletnih straneh ali pa jih kakor volka v ovčji preobleki s potvorjenimi informacijami oglašujejo v obliki polstrokovnih prispevkov izobraževalnih spletnih strani. Da bi se izognili negativnim posledicam, ki lahko iz tega izhajajo, smo nekaj teh mitov o lastnostih bioplastike za vas analizirali in jih »razgradili«.

 

Mit št. 1: Bioplastika je narejena zgolj iz naravi prijaznih snovi.

Kot že omenjeno, ima pojem bioplastike dva pomena. Prvi (bioosnovan) pomeni, da je izdelek narejen povsem iz bioloških snovi,1 drugi pojem (biorazgradljiv) pa pomeni, da se ta material biološko razgradi na naravne snovi (voda, CO2, soli …).3 Vendar pa je biorazgradljiva plastika lahko narejena tako iz obnovljivih virov (kmetijski pridelki, kmetijski stranski proizvodi, lesna masa idr.) kakor tudi iz fosilnih virov (nafta). To zadnje opredeljujemo kot naravi škodljivo, plastika pa je v tem primeru sintetično proizvedena.3,4 Po drugi strani so bioosnovanim plastičnim proizvodom lahko v določenem deležu dodane naftne primesi oz. obratno (npr. PET-plastenke za pijačo).4

 

Zaradi kombinacije klasične in bioplastike je lahko izdelek sicer okolju prijaznejši od izdelka iz sintetičnih snovi (še zlasti če gre pri slednjem za deviško – nereciklirano plastiko), ni pa povsem neškodljiv. Sklenemo torej lahko, da predstavljeni mit ne drži, saj je bioplastika lahko proizvedena neposredno iz naravnih virov kot tudi sintetično, obenem pa imajo bioplastični izdelki lahko tudi petroplastične primesi. Iz naravi prijaznih snovi je narejena le bioosnovana plastika (ki pa je lahko kljub temu ekološko in moralno sporna – o tem pa več pri tretjem mitu).

 

Mit št. 2: Bioplastika se bo biorazgradila v vsakem naravnem okolju.

Zdaj že vemo, da je pojem bioplastike širok, zato je ta mit malo bolj kompleksen. Vsekakor pa zgolj proizvajalčevo zatrjevanje, da je proizvod biorazgradljiv, ni dovolj – to mora potrjevati na izdelku navedeni certifikat biorazgradljivosti, ki hkrati tudi narekuje, v kakšnem okolju bo potekal ta proces. Certifikat proizvajalcu podeli tretja stranka, ki se s tem uradno ukvarja in je lastnosti biorazgradljivosti preverila v ustreznem laboratoriju.5

 

Če je proizvod certificiran kot biorazgradljiv (ne glede na to, iz katere snovi je narejen), se bo biorazgradil, vendar v natanko določenem okolju. Certifikat določa, ali se bo proizvod biorazgradil v domačem kompostniku, ali industrijski kompostarni (pogoji za ta proces so podrobneje razloženi v prvem delu članka), ali morda v vodi, prsti ali anaerobno.3 Ker so v domačem kompostniku drugačne razmere kot v industrijski kompostarni, za vsakega od teh okolij podeljujejo drug certifikat.5 Certifikate biorazgradljivosti ter to, katere evropske standarde potrjujejo, lahko preverite na spletni strani Ecolabel index in v brošuri združenja Plastice.

 

Tudi ta mit torej ne drži. Bioplastični proizvod se (če je biorazgradljiv) ne razgradi v vsakem okolju, temveč v zelo specifičnem in potrjenem s certifikatom, procesi razkrajanja pa so ob tem naravni. Proces biorazgradnje bioplastike žal ne deluje tako preprosto kot denimo pri jabolčnem ogrizku, ki bo, odvržen v grmovju ob sprehajalni poti, razpadal približno dva tedna.6

 

jabolčni ogrizek

Jabolčni ogrizek se v naravnem okolju razkraja približno dva tedna. (foto: Eva Rajh, Gašper Mlakar, 2017)

  

Mit št. 3: Bioplastika nima nikakršnih negativnih učinkov na naravno okolje.

Pred tem smo omenjali, da je bioplastika lahko proizvedena tako iz biomase (torej bioosnovana plastika) kot tudi iz nafte.3,4 Tu se bomo usmerili na to, ali ima bioosnovana plastika kaj negativnih učinkov na okolje.

 

Prvi okoljski pomislek pri bioosnovani plastiki vzbuja vir surovin, uporabljanih pri proizvodnji. Vsekakor je taka bioplastika etično sporna, kadar je pridelana iz hrane (koruza, krompir, sladkorni trs, sojino olje ipd.). Malo manj zaskrbljenosti povzroča bioosnovana plastika, narejena iz stranskih proizvodov kmetijstva (slama, stebla), saj se primarni pridelek lahko porabi za hrano ali krmo.

 

Vseeno pa se ob tem odprejo druga – okoljevarstveno obarvana vprašanja. Koliko se pri obdelavi zemlje okolje obremenjuje s škropivi? Koliko pitne vode se pri tem porablja za namakanje pridelovalnih površin? Ali se za namen kmetijstva in posledično pridelave »zelene« plastike izsekuje gozdove? To zadnje ni zaskrbljujoče samo z vidika ohranjanja naravnega okolja in spoštovanja življenjskega prostora živali. Zaradi naraščanja globalnih temperatur ozračja se moramo osredotočati ne samo na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, temveč tudi na povečanje ponora CO2, tega pa predstavljajo med drugim ravno gozdovi.7

 

Nadalje v primeru, da bioosnovana vrečka ni ustrezno odložena glede na njen certificirani način biorazgradnje, lahko v drugih tipih okolja razpada zelo dolgo, v tem času pa povzroča enako škodo kot klasična plastika.3,4 Če pa se ta odpadek odloži v zabojnik za mešane odpadke, bioplastika pristane v deponiji, kjer pa biorazgradnja zaradi anaerobnih razmer ne poteka oz. je izredno počasna. Problem deponij prikazuje raziskava v ZDA, kjer so v namene preučevanja odpadkov po 40 letih zaprtja ponovno odprli deponijo in v njej med drugim našli popolnoma ohranjen, izredno dobro čitljiv časopis.9

 

Ali ima torej bioplastika sploh kaj prednosti pred klasično plastiko? Ima. Ob biorazgradnji bioosnovane plastike se v ozračje sprošča toplogredni plin CO2, ki ne izhaja iz fosilnih virov, kot velja za klasično plastiko. Rastlina (iz katere je nato proizvedena bioplastika) namreč za svojo rast porablja CO2 iz ozračja (atmosfere), tj. iz naravnega ogljikovega kroga. Ko se bioosnovana plastika biorazkraja, se v ozračje sprošča samo atmosferski ogljik, in ne fosilni. Z drugimi besedami – bioosnovana plastika spušča v okolje samo atmosferski CO2.7

 

In tudi v tem primeru lahko sklenemo, da predstavljeni mit ne drži. Bioosnovani bioplastični proizvodi pri razgradnji v ozračje sicer ne spuščajo toplogrednega plina iz fosilnih zalog (kot velja za klasično plastiko), kar jim prinaša okoljsko medaljo. Vendar je lahko okoljski odtis pri pridelavi biomase za proizvodnjo bioplastike kljub temu velik zaradi načinov pridelave biomase in vzporednega ravnanja z okoljem ter navsezadnje zaradi možnosti neustreznega odlaganja te vrste odpadka.

 

Iz te razprave sledi veliko pomislekov glede uporabe bioplastike. Če se na trgu pojavljajo bioplastični proizvodi, na katerih ni jasno (ali sploh) navedeno, v kakšnem okolju se bodo biorazgradili, bodo uporabniki tega materiala po končani uporabi z njim ravnali najverjetneje povsem enako, kot ravnajo z drugimi odpadki. Nekateri bioplastični proizvodi bodo končali v deponijah mešanih odpadkov, drugi bodo ločeno odloženi v zabojnike za embalažo, tretji pa bodo odvrženi na tla in ti lahko pristanejo tako rekoč na katerem koli koncu sveta. Zaradi možnih okoljskih odtisov tega priljubljenega proizvoda je v določenih primerih še vedno bolje slediti načinu delovanja Zero Waste. To seveda ne pomeni, da avtorica članka ne spodbuja raziskav in odkritij na tem področju. Vendar pa je treba s to snovjo kljub vsemu ravnati previdno, kot velja za vse druge odpadke. Če uporabljamo biorazgradljive kompostne vrečke za zbiranje organskih odpadkov, je to seveda bolje, kot da če jih spravljamo v klasično plastično vrečko. Toda če ob nabiranju sadja in zelenjave v trgovini dobronamerno vzamemo biovrečko, bomo več storili za okolje, če s seboj raje prinesemo mrežasto vrečko iz blaga, ki jo bomo lahko uporabljali vse življenje. Vsekakor je potrebna previdnost.

 

Piše: Eva Rajh, univ. dipl. bohemistka in prof. geografije

 

VIRI:

[1] Plastics Europe. What is plastic. Types of plastic.Bio-based plastics. Q&As. 2017.

[2] Plastice. Bioosnovana plastika?

[3] Deconinck, S., De Wilde, B, 2013. Final report: Benefits and challenges of bio- and oxo-degradable plastics.

[4] Kržan, A., Berden Zrime, M., 2013. Biopolimeri: material 21. stoletja.

[5] Certification of biodegradable plastics. 2012.

[6] Guy Walters, 2016. As crisp packets are found in the countryside looking nearly new after 33 years... How long does litter take to rot?

[7] Lipušček, I., Tišler, V., 2003. Les – skladišče ogljika. Zbornik gozdarstva in lesarstva. 71, str. 71–89.

[8] Gozd in les. Slovenija znižuje CO

[9] Rathje, W., Murphy, C., 2001. Rubbish!: The Archaeology of Garbage. New York, HarperCollins Publishers, 263 str.

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

 

Društvo Ekologi brez meja
Trubarjeva 50 (2 nad.)
1000 Ljubljana
info@ocistimo.si 040 255 433