Koši za ločevanje odpadkov! Končno!

Že takoj ob prestopu slovenske meje je moje srce poskočilo od veselja. Po več kot mesec dni dolgem potovanju po Balkanu sem končno zagledal znane barve košev za ločevanje odpadkov, ki omogočajo pravilno ločevanje mojih odpadkov in tistih, ki jih poberem na poti, v koše za ločeno zbiranje. Res je, pred vami je zgodba o odpadkih. A če imate radi gore in izzive, nadaljujte z branjem.

 

Kot ljubitelj gora, navdušenec nad deskanjem na snegu, ljubitelj plezanja, pohodništva, planinarjenja, jadralnega padalstva in gorskega kolesarjenja me vedno znova razjezi količina smeti, ki jo najdem na gorskih pobočjih. V bistvu me motijo prav vse smeti, ki jih najdem kjerkoli v naravi.

 

trash-25summit

 

Frustracija ne izvira samo iz dejstva, da najdem gnusne kose plastike v drugače zelo fotogenični pokrajini. Poraja se mi tudi cel kup vprašanj. Kako to, da ljudje nesejo s sabo plastenko vode v gore, nato pa jo ob povratku preprosto pustijo tam? Se je njihov nahrbtnik nenadoma skrčil in za plastenko ni več prostora? Ali mogoče zrak v gorah tehta več kot voda, ki so jo prej prinesli s sabo? Kako lahko med uživanjem v tako lepih razgledih smetiš?

 

Zadnje čase se novica končno pojavlja v medijih, ampak ali ste vedeli, da morajo z Everesta vsako leto odnesti 10 ton smeti?

 

To je samo vrh ledene gore, ki me vedno bolj skrbi. Če se ljudje ne potrudijo niti toliko, da ne bi smetili, kako bomo uvedli nekatere resnično drastične ukrepe, kot so na primer zmanjševanje uživanja mesa, prepoved plastičnih vrečk (vključno z biorazgradljivimi) ali prepoved izdelkov s palmovim oljem?

 

Da bi ozavestil o tem, kako lahko samo pod eno smučarsko vlečnico najdemo do 30.000 cigaretnih ogorkov (ki seveda niso biorazgradljivi, samo eden izmed njih pa lahko onesnaži do 500 L vode!), da so tekaške trase vedno bolj posute z embalažo energijskih gelov, da skrivanje praznih pločevink piva pod skale še ne bo povzročilo, da bi le-te izginile in tudi, da ne bo nihče popravil zlomljene pohodniške palice, če jo preprosto odvržemo v grmovje, sem se odločil podati na zahtevno pot: samostojno sem se povzpel na najvišje točke vsake evropske države (52 držav za 50 vrhov) in medtem pobral toliko smeti, kot sem jih na poti do vrha lahko našel.

 

Upam, da bom s tem, ko počnem nekaj, kar še ni nihče pred mano, (govorim seveda o samostojnem plezanju, ne o čiščenju. K sreči nisem edini, ki pobira tuje odpadke!) povišal ozaveščenost o tej pomembni temi.

 

Kaj ima vse skupaj opraviti s Slovenijo? Triglav seveda!

 

Beijadventures-triglavsummit

 

Triglav, najvišja točka Slovenije z 2864 m nadmorske višine, ki je ponosno upodobljen na vsaki slovenski zastavi, je bil moj trideseti vzpon. Na vrh mi je uspelo priti v drugem poskusu; prvič sem se namreč odpravil prepozno spomladi. Snega je bilo tako še veliko, a je bil zelo nestabilen. Ko sem dosegel Mali Triglav, sem se po dolgi bitki z mokrim snegom, ki je že začel polzeti v dolino, odločil, da se obrnem in vrnem v dolino (spoiler: približno pol ure zatem so na tem območju opazili manjše snežne plazove).

 

Drugič sem poskusil pred nekaj tedni, ko snega skoraj ni bilo več.

 

Na splošno je bil vzpon prijetna izkušnja, ki mi je vzela manj kot 7 ur (gor in dol). In najboljši del? Na poti sem našel komaj kakšen odpadek! Niti ene pločevinke piva ali plastenke, pod skalami nikakršnih skritih presenečenj. Občasno sem seveda našel kakšen odpadek, a nič v primerjavi z drugimi vzponi. Razen okrog žičnic, kjer so bila tla ponovno posuta s cigaretnimi ogorki (spet ne biorazgradljivimi!).

 

Slovenija, naj ti torej nekaj povem: razturaš! Z vsemi koši za ločevanje in gorami brez odpadkov. Zdaj verjamem temu, kar mi je povedal slovenski gorski vodnik: “V Sloveniji skušamo ohranjati čisto naravo.” Keep on being awesome!

 

Piše in foto: Ben, @Beijandventures

Prevod: Barbara Zorko

Iskanje