Objavljeno dne 7. november 2014, 09:11

Naj članek pričnem s kratko predstavitvijo, kdo sploh sem. Ime mi je Robin, sem iz Nizozemske, kjer sem na dodiplomskem programu študiral okoljske znanosti. Delal sem na odlagališču za onesnaženo prst, ki so jo dovažali z divjih odlagališč. Zdaj že nekaj časa delam za Ekologe brez meja in spremljam odpadke v Slovenskih Konjicah. Ko sem obiskoval divja odlagališča, sem opazil nekaj stvari. Večina vas verjetno pozna akcije Očistimo Slovenijo. Najbrž pa ne veste, kaj se tam dogaja zdaj, ko akcij ni več. Mnoge v akcijah očiščene točke so spet postale divja odlagališča. Priznam, da so tudi točke, kjer smeti ni več, a problem še vedno obstaja. O tem se lahko prepričate, če samo pogledate bregove Savinje ali Save, kjer ležijo ali z dreves visijo plastične vrečke in drugi odpadki.

 

V članku ne bom govoril o razlogih, zakaj so te točke spet postala črna odlagališča, ampak o tem, kako ti odpadki vplivajo na okolje in naše zdravje. Večinoma se ne zavedamo, da “milijoni domov in stanovanjskih sosesk vsebujejo prikrite ubijalce, kot so svinec, živo srebro in cianid” (The Gale Group, Inc. 2008) in da te kemikalije najdemo tudi na črnih odlagališčih. Če si ogledamo komunalne odpadke v širšem smislu, ugotovimo, da “so v splošnem sestavljeni iz električne in elektronske opreme, gradbenih odpadkov, odpadkov za osebno higieno, odpadkov iz gospodinjstev, trgovin, šol in podjetij ter ostankov iz kmetijstva. Zaskrbljujoče so zdravstvene posledice odlagališč in starejših sežigalnic, ki vključujejo rak, višjo smrtnost, prirojene napake in nizko poporodno težo. Toplogredni plini in gradbeni materiali (npr. pene), kot tudi prakse na področju industrijskih odpadkov, prispevajo k tanjšanju ozonskega plašča” (UNEP, 2013). Ti odpadki lahko torej še dodatno povečujejo luknjo v ozonskem plašču.

 

 konjice odlagalisce 1  konjice odlagalisce 2

 Dve črni odlagališči v Slovenskih Konjicah (foto: Robin Hummel)

 

Če si ogledamo povprečno črno odlagališče v Slovenskih Konjicah, najdemo odpadke kot so pločevinke, stari televizorji, gradbeni odpadki kot recimo mavčne plošče, plastične vrečke in druge vrste plastičnih odpadkov. Slabo je že samo dejstvo, da odpadki sploh ležijo v gozdu, a je stanje v resnici še dosti slabše, kot si večina med nami predstavlja. Če vas zanima zakaj, berite naprej in bomo ugotavljali skupaj.

 

Preprosta pločevinka je sestavljena iz poločevine in pogosto aluminija. Živo srebro vsebujejo številni izdelki, na primer stare vrste baterij in igrač. In nezadanje, elektronski odpadki vsebujejo težke kovine, kot so svinec, kadmij in berilij. Problem s težkimi kovinami je v tem, da prehajajo v prst in preko erozije onesnažujejo podtalnico in nadzemne vode. Težke kovine ne razpadejo in ko jih zaužijejo rastline in živali, se prične proces bioakumulacije med različnimi vrstami. Večina elementov, kot so krom, baker ali cink, je v nizkih koncentracijah osnovnega pomena za floro, favno in ljudi. Posledica dolgoletnega črnega odlaganja na istem mestu so višje koncentracije. Ker ne razpadejo, bo koncentracija tako slej ko prej dosegla nevarno raven (Bodenacademie, 2014). Težke kovine predelajo tudi mikro organizmi, živo srebro na primer kombinirajo z organsko spojino in ustvarijo metilirano živo srebro - končni produkt, ki je deleč bolj strupen od živega srebra in dodatno viša nevarnostni potencial odlagališča za floro, favno in ljudi. “Žal je to ena redkih slabih strani naše pozicije – smo namreč na vrhu skoraj vseh prehranjevalnih verig na Zemlji” (McLendon, 2009). To preprosto pomeni, da zastrupljamo sami sebe.

 

Če se posvetimo še plastiki, ugotovimo, da sčasoma zgolj razpada preko tako imenovanega procesa fotorazgradnje. UV žarki, ki padejo na plastiko, velike dele plastike spremenijo v številne drobne delce. Na žalost sta stranski produkt tega procesa nevarni bisfenol A in polistiren. Najbrž zanju še niste slišali. Če dolgo zgodbo povem na kratko. Bisfenol A (BPA) je videti kot estrogen in oponaša strukturo in funkcijo estrogena na takšen način, da povzroči negativne vplive na zdravje. Študije so do danes odkrile nevrološke učinke, zaviranje delovanja ščitnice in možne kancerogene učinke (Zoeller, 2007), (Staff, FDA, 2013), (Dolinoy, Huang, & Jirtle, 2007). Nacionalni zdravstveni inštitut iz ZDA je ugotovil, da obstaja ‘določena zaskrbljenost‘ glede vpliva BPA na možganski in vedenjski razvoj ploda in dojenčka (National Institute of Environmental Health Sciences, 2014). O vplivih polistirena na zdravje ni veliko znanega. Tisto, kar vemo je, da je ponavadi sestavljen iz fluoriranih ogljikovodikov, ki 1000–1300 krat presegajo učinke ogljikovega dioksida na podnebje (US EPA, 2014). Snov torej, ki je ni pametno spustiti v okolje.

 

Poleg odpadkov, ki ponavadi štejejo med komunalne, lahko na divjih odlagališčih najdemo še gradbene odpadke. Mavčne plošče recimo razpadejo na več snovi, od katerih izstopa ena. To je vodikov sulfid, ki je težji od zraka, zelo nevaren, jedek, vnetljiv in eksploziven. “Ljudje prenesejo majhen odmerek vodikovega sulfida, čeprav lahko vpliva na zdravje tako, da povzroči draženje oči, boleče grlo, slabost, težko dihanje in nabiranje tekočine v pljučih (pljučni edem). Na srečo simptomi ponavadi izginejo v enem tednu. Dolgotrajna izpostavljenost nizkim nivojem pa je nevarnejša in lahko povzroči utrujenost, izgubo apetita, glavobol, slabšanje spomina, in vrtoglavico” (Lindenmann, Matzi, Neuboeck, Ratzenhofer-Komenda, Maier, & Smolle-Juettner, 2010).

 

Če na koncu pod drobnogled vzamemo še barve, te vsebujejo številne kemikalije, kot so brezbarvni alkohol (mineralni terpentinov alkohol), toluen, alkohole, titanov dioksid, cinkov oksid, cinkov kromat in živosrebrov sulfid ter številne druge snovi. Da članek ne bo predolg, si bomo ogledali samo enega, in sicer toluen. Pričnimo s tem, da gre za zelo strupeno snov, ki pri nizkih ali zmernih vdihanih ravneh povzroči utrujenost, šibkost, izgubo spomina, slabost, izgubo apetita in izgubo sluha ter sposobnosti zaznavanja barv. Simpotmi ponavadi izginejo potem, ko snovi nismo več izpostavljeni. Iz prve roke pa lahko povem, da traja vsaj en teden, preden se telo vrne v normalno stanje, kar je odvisno od stopnje koncentracije, ki smo jo vdihali.

 

Kako to vem? Ko sem bil na Nizozemskem zaposlen v podjetju za predelavo kontaminirane prsti, sem se zastrupil s toluenom, ker sem vdihoval precej visoke koncentracije v plinu, ki je izhajal iz kontaminirane prsti. Teden dni nisem bil sposoben delati in več dni nisem mogel normalno dihati. Če visoko koncentracijo toluena vdihavamo kratek čas, povzroči omotico, slabost in zaspanost. Lahko pa povzroči tudi nezavest in celo smrt. Če pomislim na svojo zastrupitev s toluenom, sem jo odnesel zelo poceni. Tako iz lastne izkušnje vem, da se s temi snovmi ne gre igrati. Zato odpadkov ni pametno puščati v naravi. Odnesemo jih do zbirnega centa, kjer zanje primerno poskrbijo in akcije čiščenja Slovenije bodo postale nepotrebne.

 

Viri:

 

Piše: Robin Hummel