Avtor: Erika Oblak, dne 11. december 2012, 09:12

To vprašanje se pojavi vsakih nekaj let, ko v Sloveniji spet oživijo zahteve po izgradnji ene, če ne kar dveh velikih sežigalnic komunalnih odpadkov. Razprava se vedno znova zavrti v smeri reševanja trenutnega problema in zdi se, da se pravega izziva že dvajset let ne zmoremo lotiti načrtno in z jasno vizijo.

Letos pomladi sta sežigalnici ponovno postali tema v trenutku, ko so nekatere slovenske občine končno spoznale, da se bo zaprla vrsta komunalnih odlagališč, ki ne ustrezajo nacionalni in evropski zakonodaji. Končno spoznale zato, ker se je vsaj od leta 2004 vedelo, katera odlagališča bodo postopno zaprta in da je ravnanje s komunalnimi odpadki v njihovi pristojnosti. Če so nekatere odločno sprejele izziv in do danes uspele skoraj 80 % odpadkov preusmeriti iz odlagališč, pa so v Sloveniji občine, ki jih več kot 80 % še vedno odlagajo.

 

recyclingbetter

Ključ je v recikliranju odpadkov

Zakaj bi o odpadkih morali razmišljati širše? Kruh je v našem delu sveta še vedno sinonim za nekaj, česar »ne mečemo stran«. Vemo, kaj vse je potrebno, da se hlebček znajde na naših mizah, zato naj mi bo dovoljeno, da ga uporabim za ponazoritev izziva, pred katerim cepetamo že skoraj dvajset let. Nedavno je TV Slovenija predvajala dokumentarni film o tem, kako s hrano ravnamo v Evropi, med drugim tudi avstrijsko zgodbo o kruhu. Tako kot je večinoma praksa znotraj EU, ga peki vsak dan napečejo 20 % več, kot ga prodajo. Trgovci namreč želijo imeti police polne kruha tudi tik preden zaprejo trgovine. V EU ga vsak dan tako zavržemo toliko, kot ga za svojo oskrbo potrebuje celotna Španija. Eden od pekov pa se je odločil, da problem odpadnega kruha lahko reši tako, da ga spremeni v pelete, s katerimi sedaj kuri svoje peči. Tako si je znižal stroške, saj je del »primarnih energentov« zamenjal z »alternativnim gorivom« ter s »termično obdelavo odpadkov« pridobil »toplotno energijo iz obnovljivih virov«. Gledano zgolj skozi prizmo konkretnega problema ter ekonomskih kazalnikov bi lahko rekli, da je bila odločitev modra. Seveda le, če vsako leto zaradi podhranjenosti ne bi še vedno umrlo 3,5 milijona otrok. Če letos po svetu ne bi pustošila suša, zaradi katere so se dvignile cene osnovnih živil in sprožile val podražitev hrane. Če zanemarimo koliko vode, gnojil, nafte in škropiv porabijo kmetje, ki pridelujejo pšenico na prsti, ki postaja vse bolj siromašna in jo odnašajo vse pogostejše poplave in suše. Če za mletje in prevoz do peka ne bi porabili dodatne energije. Če si torej nadenemo leče, ki pokažejo sliko, širšo od zgolj ekonomskega interesa in konkretnega problema, se pred nami šele odstre realna razsežnost izziva, ki se skriva v odpadkih - ne zgolj v naši občini ali državi, pač pa pred celotnim človeštvom.

Evropska komisija se tega vedno bolj zaveda, saj je največji svetovni neto uvoznik naravnih virov in njeno gospodarstvo je zato močno odvisno od naraščajočih cen surovin in materialov. Vsak prebivalec EU jih porabi 16 ton letno, od katerih jih 6 ton konča v odpadkih, polovica teh pa roma na odlagališča. Zato si je Evropska komisija v nedavno objavljeni agendi začrtala cilj, da do leta 2020 občutno zmanjša porabo naravnih virov. Na področju ravnanja z odpadki predvsem z večjo pozornostjo na preprečevanju njihovega nastajanja in recikliranju ter z dodatnim omejevanjem sežiga in odlaganja, čemur bo prilagodila tudi financiranje projektov.

Maishima_Incineration_Plant_Osaka

 

Tudi lepa podoba sežigalnice Hundertwasser Maishima v Osaki ne more spremeniti dejstva, da se v tej zgradbi uničujejo naravni viri (foto: Hundertwasser.at)

Res so nekatere lokalne skupnosti in gospodarstvo v Sloveniji v zadnjih desetih letih naredili kar nekaj korakov na področju ravnanja z odpadki. Da pa s tistimi, ki se danes še vedno odlagajo na odlagališčih ni možno narediti nič, razen da jih sežgejo, pa je milo rečeno neumnost. Vlada še vedno ni sprejela novega operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki, programa za preprečevanje nastajanja odpadkov pa niti spisati ni uspela, čeprav bi oboje že zdavnaj morala storiti. Na nivoju občin obstajajo rezerve vsaj tam, kjer delež odloženih komunalnih odpadkov presega 50 %. Da to lahko relativno preprosto dosežemo, kaže vrsta slovenskih občin, nekatere pa dokazujejo, da so izvedljivi tudi mnogo bolj ambiciozni cilji. Zelo malo je narejenega na področju ločenega zbiranja in kompostiranja biološko razgradljivih komunalnih odpadkov. Ločeno jih zberemo in kompostiramo zgolj 2 %, medtem ko na primer Avstrija 40 %, večina drugih držav pa med 18 % in 28 %. S premišljenim sistemom malih kompostarn lahko na lokalnem nivoju pridobimo kompost višje kvalitete. V Sloveniji je kot rečeno res nekaj malega kompostarn, ki pa se s kvaliteto pridelanega komposta ne ukvarjajo veliko, saj zaenkrat lahko vsega prodajo le za zastiranje in sanacijo odlagališč.  In še nekaj o kompostiranju je pomembno poudariti: če so sežigalnice komunalnih odpadkov v Sloveniji opredeljene kot javna služba državnega pomena, s čemer jim je omogočen lažji dostop do financiranja iz sredstev EU, pa kompostarne niso niti zakonsko obvezen sestavni del centrov za ravnanje z odpadki. Pa naj še kdo reče, da sežigalnice ne tekmujejo za finančne vire z ostalimi načini ravnanja z odpadki.

Biološko razgradljivi odpadki so za razpravo o sežigu pomembni bolj kot se zdi na prvi pogled. Nihče od zagovornikov sežiga ne pove na glas, da bodo leta 2020 kar 20 % predvidenih vhodnih odpadkov sežigalnice predstavljala blata čistilnih naprav. Zakaj so blata takšen problem? Preprosto povedano zato, ker jih je pred sežigom potrebno osušiti, pa še suha bolj slabo gorijo in je zato potrebno dodajati druge vrste energentov. Če bomo ločeno zbirali in reciklirali preveč plastike, papirja in lesa, bodo prisiljene dodajati nafto, plin, premog. Za sežig prvih je sežigalnica plačana, za sežig drugih pa mora plačati – kaj od tega je v njihovem interesu je torej jasno. Da sežigalnice rešujejo problem toplogrednih plinov, ki nastaja zaradi biološko razgradljivih odpadkov, je zgolj mit. Raziskava britanske organizacije Friends of the Earth zaključuje, da imajo sežigalnice, ki pridobivajo zgolj električno energijo, celo za 33 % višje emisije CO2 na enoto pridobljene energije od plinskih elektrarn. Do leta 2020 pa naj bi se zaradi večjega deleža in izboljšanih tehnologij recikliranja, slika obrnila: vse sežigalnice bodo postale večji onesnaževalec z emisijami CO2 od plinskih elektrarn, tiste, ki pridobivajo samo elektriko celo za 78 % in se bodo izenačile z elektrarnami na premog. Poleg tega danes že obstajajo številne drugačne rešitve zajema metana ter proizvodnje elektrike in bio goriv iz biološko razgradljivih odpadkov.

V Veliki Britaniji je investicija s podobno kapaciteto, kot je načrtovana v Ljubljani, ocenjena na več kot 185 milijonov EUR. Dve tretjini cene predstavljajo stroški tehnologij za preprečevanje negativnih vplivov na okolje in je torej očitno na račun česa se cena lahko zniža. Da se tolikšna investicija povrne, mora naprava delovati med 20 in 30 let. Osnova za določanje kapacitete sežigalnic so ocene o količinah nastalih komunalnih odpadkov za naslednjih 5 do 10 let. Britansko Ministrstvo za okolje (DEFRA) je za obdobje 2001–2007 ocenilo 3 % letno rast nastalih komunalnih odpadkov, a so zaradi uvajanja ukrepov preventive, ločenega zbiranja, preusmerjanja v ponovno uporabo, recikliranja in kompostiranja dejansko narasle zgolj za 0,2 %. V državah EU, ki so zgradile večje število sežigalnic, se zato soočajo z vedno več prostimi kapacitetami, tudi države v naši soseščini kot sta Avstrija in Nemčija, Danska pa je odpadke za sežig prisiljena uvažati, kljub temu, da je z 833 kg nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca letno v samem vrhu EU (povprečje EU je 513 kg).

O moči sežigalniških lobijev je jasen tudi evropski komisar dr. Potočnik, ki se zavzema, da bi v EU prekinili s sežiganjem in uvedli popolno recikliranje. EU je s 24 % recikliranja plastike daleč pod mejo možnega. V nekaterih državah imajo dovolj kapacitet za recikliranje visokega deleža plastike, a izvajalci ne dobijo zadostnih količin, saj so močnejše tiste interesne skupine, ki jo kot gorivo porabijo v toplarnah. Takšno prakso dr. Potočnik ocenjuje kot nesprejemljivo iz več vidikov, ne zgolj iz okoljskega vidika, vedno bolj tudi iz ekonomskega in družbenega.  Dejstvo je, da reciklažna industrija ponuja veliko več delovnih mest od sežigalne. V Nemčiji so ocenili, da lahko z učinkovitim gospodarjenjem z naravnimi viri znižajo stroške za 20 % do 30 % ter ustvarijo 1 milijon novih delovnih mest. Če se je torej pred desetletji sežig odpadkov mogoče še zdel razumna rešitev, danes postaja jasno, da temu ni tako. Tako v Sloveniji kot v Evropi se danes soočamo z velikimi izzivi zato, ker smo probleme predolgo reševali po bližnjicah, jih pometali pod preprogo ali tiščali glavo v pesek, a verjamem, da si znamo zastaviti mnogo prijaznejšo vizijo o tem, v kašnem svetu želimo živeti.

Piše: Erika Oblak