V petek, 8. junija, skupina Terrafolk v Arboretumu Volčji potok pripravlja glasbeni večer z mednarodnimi gosti z naslovom Nazaj k naravi ob sotočju glasbe. Napovedujejo družeje v naravnem okolju, zanimive delavnice, čudovit ambient parka in obilo dobre glasbe. Med drugim obiskovalce pozivajo, naj se na koncert pripeljejo s prevoz.org in tudi tako ohranjajo naravo čisto. Pred koncertom smo se pogovarjali z Gorenjcem s Krasa, sicer pa članom skupine Terrafolk, Mystico. O dogodku, njihovi glasbi in seveda malček tudi o okoljevarstvu.

Junija boste v Volčjem Potoku gostili edinstven dogodek z naslovom Nazaj k naravi v sotočju z glasbo. Za kaj točno gre, kaj lahko obiskovalci pričakujemo?

Gre za dogodek, ki je v osnovi koncert, vendar je zaradi lokacije postal več kot to. Obiskovalci lahko pričakujejo druženje v lepem naravnem okolju, zanimive delavnice, ogled parka pred koncertom in še zvrhan koš raznovrstne glasbe.

Ni prav pogosto, da glasbeni koncerti v svoje dogodke skušajo vplesti okoljevarstvo. Kako ste prišli na idejo za tak koncept?

Sama lokacija je narekovala razmišljanje v to smer. Igrati v čudovitem parku je poseben izziv in zelo dobra priložnost za vsebine, ki se povezujejo s človekovim odnosom do narave. Če bi igrali kje drugje, na primer v mestnem središču, bi koncert težko učinkovito navezali na to vsebino. Tako smo želeli povezati naturo in kulturo, kar arboretum tudi je po svojem bistvu.

Zanimivo je, da poleg delavnic, ki bodo ponujene obiskovalcem, pozivate tudi, naj za prevoz v arboretum uporabimo prevoz.org. Kakšen menite, da bo odziv?

Težko je reči, kakšen bo odziv, ker smo prvi pri nas, ki uresničujemo to idejo, da vabimo ljudi z deljenim prevozom na dogodek. Za ta dogodek so na prevoz.org tudi dodali novo rubriko. Sicer deljen prevoz zelo dobro funkcionira (sem ga tudi sam preizkusil) že nekaj časa. Vendar še vedno velikokrat vidim avte samo s šoferjem na avtocestah. Zadeva je res tako enostavna, in ne samo ekološko učinkovita, tudi finančno se splača, ker si potniki delijo stroške. Poleg tega lahko spoznaš veliko novih zanimivih ljudi. Zdi se mi, da je v Sloveniji še vedno treba marsikaj premakniti v glavah ljudi glede tega. Kriza je za to lahko pozitivni faktor.

Kako je prišlo do sodelovanja z Vlatkom Stefanovskim in Uno Palliser?

Vlatko je nedvomno eden privih v bivši Jugoslaviji, ki je začel združevati tradicionalno glasbo z modernim zvokom rock glasbe. Njegove priredbe ljudske glasbe so nekaj izjemnega. Jaz cenim njegovo delo že od takrat, ko je igral v skupini Leb i Sol. Naključje je hotelo, da imamo sedaj v skupini Makedonca Gorana Bojčevskega, ki ga je Vlatko že povabil k svojim projektom. Tako smo imeli direkten stik nekoga, ki ga osebno pozna. Goran ga je povabil in imeli smo srečo, da tega termina še ni imel zasedenega in da se mu je vsebina projekta zdela zanimiva. Z Uno pa smo se pred leti srečali, ko smo gostovali na edinburškem festivalu Fringe. Vedno se je rada pridružila našim spontanim igranjem na ulici, tako smo jo kasneje tudi povabili na nastope v Slovenijo in k angleškem multimedijskem projektu Full Circle. Tudi ta projekt je povezan z naravo. Njegova zgodba govori o potovanju drevesa skozi letne čase. Za izbiro ravno teh dveh gostov se v ozadju skriva tudi ideja, kako združiti na odru različne strani neba v kulturnem smislu (sever, jug, vzhod, zahod), da Slovenija za trenutek postane njihovo stičišče.

Kako pa je prišlo do sodelovanja z Ekologi brez meja?

Pred časom so nas povabili, da bi zaigrali ob različnih dogodkih, ki so jih organizirali. Na žalost je vedno nekaj prišlo vmes. Tokrat smo povabilo vrnili in z veseljem so se odzvali, da popestrijo naš dogodek z ekološkimi delavnicami v Arboretumu. Mislim, da počnejo nekaj zelo pomembnega, ker s svojimi projekti množično povečujejo ekološko ozaveščenost.

Terrafolk je sicer ena najbolj prepoznavnih skupin v Sloveniji. Kako bi označili vašo glasbo?

To je vedno najtežje vprašanje. Dostikrat skozi glasbo poskušamo podati namerno, včasih pa tudi nenamerno, še druga, ne samo glasbena sporočila. Poseben izziv je najbolj veselo skladbo narediti najboj temačno in najbolj žalostno veselo. Izredno pomembno je, da pri izvajanju vedno in to prav vedno daš od sebe vse, kar znaš in zmoreš. Tudi če ni popolno, ljudje to dostikrat bolj začutijo, kot pa tehnično dovršeno izvedbo. Če ni srca v muziki, je lahko še tako virtuozno izvedena, pa se ljudi ne bo dotaknila, ali pa se jih dotakne samo površinsko. Večni problem trženja v glasbi je, da te industrija poskuša vselej spraviti v nek glasbeni predalček, da te lažje proda. Mislim, da ko ji to dokončno uspe, moraš začeti delati nekaj drugega.

foto: Bojan Stepančič

Pri Terrafolk ste nekajkrat menjavali zasedbo, pa kljub temu obdržali vso vitalnost. Kdo so Terrrafolk ta trenutek?

Mystica (kitara, skladatelj), Marko Hatlak (harmonika, glas), Goran Bojčevski (klarinet, piščali) in Rok Hozjan (kontrabas). Jaz sem takorekoč samouk, Marko in Goran sta oba klasično izobražena vrhunska solista. Rok je najmlajši in je študent glasbene pedagogike. S skupino deluje približno leto in pol. Toliko časa ta zasedba tudi že redno nastopa. Trenutna zasedba je tudi geografsko zelo zanimiva. Jaz sem Gorenjec, ki živi na Krasu, Rok je Prekmurec, Marko je iz Idrije, Goran pa je Makedonec, ki živi v Celju.

Prakticirate spontani ulični nastop? Kako se Slovenci odzivamo na tovrstne nastope? Jih znamo ceniti?

Do sedaj ne vem, če sem kdaj doživel, da kaj ne bi padlo v klobuk. Zdi se mi, da v Sloveniji s tem ni problema. Res pa je, da ni vedno lahko igrati na ulici, ko ljudje hodijo mimo. Pomembno je, da ti uspe ljudi tudi ustaviti in prepričati, da si vzamejo nekaj časa in poslušajo, kljub opravkom, ki jih morajo še postoriti. To je poseben trening, ki ti še kako prav pride, tudi ko nastopaš na odru. Je pa ulica vedno dobra priložnost, da poskusiš zaigrati kaj novega in takoj videti reakcijo. Zdi se mi, da je problem v Sloveniji bolj pri samih glasbenikih, ki imajo do takega nastopanja predsodke ali pa se ga neupravičeno bojijo.

Terrafolk izredno dobro komunicirate s publiko – tako da je pravzaprav vsak koncert unikum. Kako vam uspe v glasbo vplesti toliko življenjskosti in humorja?

V osnovi smo samo glasbena skupina in nihče od nas ni igralec ali komedijant v profesionalnem smislu. Glede na to da humornih dodatkov ne režiramo, smo jo do sedaj večinom še kar dobro odnesli. Čeprav moramo priznati, da spontani štosi tudi vedno ne uspejo. Takrat uporabimo zasilni izhod oziroma kritko, s katero nas je eden izmed kritkov označil v Veliki Britaniji: namreč »Bizarre Slovene humour«. Tako se je začel naš prodor do nagrade BBC World Music Award. Moram pa reči, da vedno poskušamo vzpostaviti povezanost s publiko in med samimi glasbeniki na odru. To povezanost v prvi vrsti lahko v našem primeru zagotovi najprej glasba, šele nato pride ostalo. Na odru in v umetnosti na sploh mora veljati, »sky is the limit«, torej umetniško ustvarjanje si ne sme postavljati meja, kaj lahko in kaj ne.

Kakšni so vaši načrti po koncertu v Arboretumu – kje vas bomo videli naslednjič?

Naš naslednji koncert bo verjetno na festivalu Lent v Mariboru, na manjšem prizorišču, ki bo gostilo program sodnega stolpa. V načrtu imamo, da v tem letu začnemo snemati novo ploščo, sedmo po vrsti. Material že dozoreva na koncertih in nekaj tega bodo poslušalci lahko slišali tudi v Arboretumu.

Hvala vam in se vidimo v Arboretumu 8. junija!

Več o koncetu: http://ebm.si/oj/novice/254-nazaj-k-naravi-glasbeni-veer-in-ustvarjalne-delavnice.html