Letos me pot vodi v zame doslej neraziskane majhne evropske države. Lihtenštajn me je (po Kosovu) v marsičem pozitivno presenetil! Junija sledi še Islandija. Pri vzpostavljanju ekološkega naselja, trajnostnega parka in postopoma trajnostne regije je vredno posnemati prav vse primere dobre prakse, kar jih je. Države, še manjše od Slovenije, ponujajo mnoga odlična izhodišča. Seveda pa se je treba učiti tudi iz slabosti, saj se jim le tako lahko izognemo.

Prenos znanja med udeleženci (foto: arhiv Nara Petrovič)

Začnimo s pozitivnim

Lihtenštajn je zares drobna država (meri približno toliko kot pol občine Koper in šteje 36.000 prebivalcev), zato so vladni uradniki, direktorji in vsa ostala družbena srenja lahko dostopni. Tako rekoč vsi se poznajo. Policije v devetih dneh nisem videl niti od daleč. Vojsko so opustili že pred več kot 50 leti. Gmotno bogastvo Lihtenštajna presega predstave povprečnega smrtnika. Princ je »težek« več kot 5 milijard frankov. Minimalna plača je 3000 švicarskih frankov (2500 evrov). Davki so relativno nizki, bančni sektor ogromen – država je kot davčna oaza privabila gromozanske količine kapitala (tam ima sedež dvakrat več podjetij, kot je prebivalcev), kar se še kako pozna na življenjskem standardu. Težko je ne opaziti, da se ljudem godi res fletno. Na cesti so novi avtomobili, hiše so velike in urejene, na pločnikih ne vidiš niti papirčka, ljudje so polikani, urejeni. Na pašnikih je veliko krav, ovac, koz … Okoliški alpski vrhovi so paša za oči. Veter prinaša po reki svež gorski zrak. Med ljudmi prevladuje ležerno in gostoljubno vzdušje. Sistem dobro deluje, za vse je poskrbljeno, tudi obe sosednji državi imata zelo visok standard in sta z Lihtenštajnom v dobrih odnosih.

Gostitelji so res lepo skrbeli za nas, nam stregli, da smo se počutili kot doma. Tudi sredstev za delavnico, ki sem se je udeležil, bojda ni bilo prav težko zagotoviti preko programa Youth in Action – predvsem zato, ker je država tako majhna in je zato tudi iskalcev sredstev malo.

Zeleni Lihtenštajn (foto: arhiv Nara Petrovič)

Pa slabosti?

Slabosti je brez zadržkov nizal kar mladi domačin Robin, ki nas je popeljal na ogled glavne vasi Vaduz. V šali je navrgel, da v državi s tako malo prebivalci ni glavnega mesta, pač pa glavna vas. In saj veste, kako je na vasi – sosed se hitro primerja s sosedom. Ni si težko predstavljati, kam to vodi v zeloooo bogati vasi. Veliko bogastvo vodi v petičnost. Petičnost vodi v hladno izumetničenost, kar je razvidno po arhitekturi središča Vaduza: sodobne stavbe so modernistično pretenciozne – muzej je velikanska črna škatla, zraven gradijo še eno belo kocko v slavo Hiltiju, parlament spominja na beige čokolado Toblerone, trg pred parlamentom je tlakovan s prav takimi bleščečimi beige opekami, iz kakršnih je zgrajen parlament, po katerih (baje) poleti ob sončnem vremenu ni mogoče hoditi brez sončnih očal. Vse to stoji ob sto in več let starih stavbah, zgrajenih z okusom. Vprašal sem domačine, kako to, da se na ulici vsi pozdravljajo, pa je Elias z nasmehom odvrnil: »Ker so veseli, da sploh koga srečajo!« Velike hiše odtujujejo ljudi. Skrivajo se v udobni notranjosti in malo hodijo ven. Res so bile ulice večinoma prazne, sterilne, zato sem se dejansko razveselil, ko sem koga srečal. Opazil sem, da je vsako drugo ohišnico krasil velik trampolin, toda nikjer ga nihče ni uporabljal.

Dobil sem vtis, da je vse to izobilje marsikje le neuporabljeno potencialno bogastvu, ki ga ima vsak zase, da ga lahko uporablja, čeprav ga nazadnje v bistvu ne, oziroma ga zelo redko. Potencial skupnosti, ki ga imajo zavoljo svoje majhnosti, zato ne pride toliko do izraza, kot bi lahko. Lahko bi imeli igrišče z enim trampolinom, ki bi ga vsi uporabljali in se zabavali skupaj. Saj, tu ni bilo težko opaziti tudi podobnosti med Slovenijo in Lihtenštajnom. Če že gremo v smeri izobilja, ki me je v Lihtenštajnu dejansko navdihnilo, bi si želel, da ga gradimo kot skupno, ne pa individualno vrednoto. Skratka, želim si bogate mostove, ne pa bogate ograje.

Delavnica za izgorele aktiviste

Kaj me je sploh zaneslo v Lihtenštajn? Delavnica »Ponovno se povežimo, da se opolnomočimo« (Reconnect to Empower) v okviru EU programa Mladi v akciji (Youth in Action). Organiziralo jo je združenje Simbiose, v Sloveniji so bili partnerji Ekologi brez meja, tako da smo na delavnico potovali kar trije ekologi: Vanesa, Nataša in jaz. Delovni naslov je bil »delavnica za izgorele aktiviste«, saj je to velik problem, s katerim se soočamo malone vsi, ki vztrajno rinemo proti bolj zdravi, trajnostni družbi – premalo nas je (še), zato dela zlepa ne zmanjka! Na delavnici sem se pridružil skupini napredno razmišljujočih mladih (in nekaj ne tako mladih) udeležencev iz 10 evropskih držav. Skupaj smo se poglabljali v osebno zorenje, trajnostno kulturo bivanja, gradnjo skupnosti, problem izgorelosti aktivistov itd.

To je bila še ena tistih delavnic, ki jo je težko predstaviti ljudem, navajenim klasičnih izobraževalnih prijemov, pri katerih učenje zajema predvsem prenos informacij od učitelja do učenca, njune osebnostne spremembe pa niso del učnega procesa. Poudarjam njune, saj se v pristnem odnosu med učiteljem in učencem zgodi obojestransko učenje. Pravzaprav se dober učitelj iz vsake učne situacije nauči največ – kakovosti mu ne prinašajo količine informacij, temveč dovzetnost za učenje.

V osmih dneh delavnice je bilo prenosa teoretičnih podatkov na relaciji učitelj-učenec relativno malo. Vsi smo bili povabljeni v vloge učiteljev. In učencev, seveda. Povedali smo si marsikaj. A bolj kot to je bilo pomembno: kaj smo si dopustili spoznati na globoki osebnostni ravni; katere koristne vedenjske vzorce smo privzeli in katere škodljive opustili; kako vešče smo se zmogli povezati med seboj in s svetom; kaj smo ugotovili o vplivih preteklih dogodkov na to, kar smo zdaj in kar postajamo; kako dobro smo izrazili svoje bistvo, svoje vrednote in z integriteto stali za svojimi odločitvami; kako avtentično smo izražali vsa čustva; ali smo delovali iz lastnega centra, ne pa iz svoje »persone«. Učili pa smo se tudi, kako s strateškim vodenjem usmerjati družbo proti trajnosti.

Večerno druženje ob ognju (foto: arhiv Nara Petrovič)

Vesel sem, da ni manjkalo proslavljanja! Kot je rekel John Croft: »Če ni zabavno, ne more biti trajnostno.« Če ocenim »od oka« je bilo proslavljanja več kot tretjino – kar je tudi prav, da smo uravnovesili stresno aktivistično življenje, v katerem vse prepogosto pozabljamo proslavljati in počivati in zato pogosto končamo v izgorelosti.

Napredna mladina

Ko vidim mlade na takih dogodkih, me preplavi val zaupanja v prihodnost! Robin je pravnik, ki študira človekove pravice – dela doktorat in ob tem ugotavlja, da so ljudje ekstremno odrezani od temeljnih vrednot. Želi si, da bi bogati priznali nepravičnost svojega nesramnega bogastva in da bi se povezali z vrednotami skupnosti, ki jo poznajo revnejši. Melinda in Mischa poučujeta grafično moderiranje in vnašata v družbo otroško jasnost kot dopolnitev kompleksnim strukturam »odraslih«. Ildiko preseneča s svežino fotografije, ki posveča pozornost dušnosti. Reka prevzema družbene odgovornosti, ki pristojijo dvakrat starejšim od nje. Sebastian radodarno deli uvide v človeško telo na podlagi poznavanja borilnih veščin in vzhodnjaške modrosti. Michaela in Elias dodajata zaupanje družine v družbo in svet, čeprav bi morda bilo nad vsem skupaj najlažje obupati. Vsi na delavnici so bili dragulji. Vsi po vrsti. Tudi če si tega prej niso bili zmožni priznati, si morda zmorejo zdaj.

Om mani padme hum

Meni je morda bilo jasno, da sem dragulj, biser v lotosu. Uspelo pa mi je spregledati fineso mojega namena v tem svetu. V sebi sem že vedel, da sem ogledalo. Toda do zdaj sem mislil, da bi moral kot ogledalo biti miren, gladek, statičen. Zdaj vem, da moram dopustiti osebi, skupini, družbi, ki stoji pred menoj, da mene spravi v stanje, ki ga ona potrebuje – da me razburka, vzvalovi in da to pač objamem.

Skratka:

Ne smem se miriti, ko me družba potrebuje nemirnega!

Ne smem vabiti skupino k razumu, ko v njej vre od norosti!

Ne smem bežati pred bolečino, ko oseba, ki sedi pred menoj, potrebuje bolečino!

Samo odsevati moram to, kar je, in objeti lepoto tudi takrat, ko je na videz gnusna.

Vzhodnjaška modrost uči, da se kaplja rose nikoli ne dotakne lotosovega cvetnega lista. Prav tako se tegobe sveta v resnici nikoli ne dotaknejo duše. Niti največja tegoba sveta ni večja od kaplje rose, kajti mikrob duha presega razsežnosti vesolja.

Zdaj moje besede potrebujejo »pesem«, da izrazijo bistvo zanosa in se dotaknejo bralcev tam, kje se jih morajo:

DOBROTA

Kakšna je razlika med človekom, ki dela dobro,
in človekom, ki dela škodo?
Tudi največji »škodljivec« je
pri samem sebi prepričan, da dela dobro.

Če ne bi bilo dobrih zlobnežev,
ne bi bilo dobrih odvetnikov.
Če ne bi bilo dobrih grabežljivcev,
ne bi bilo dobrih dražljivcev.
Če ne bi bilo dobrih nasilnežev,
ne bi bilo dobrih zdravnikov.
Če ne bi bilo dobrih lažnivcev,
ne bi bilo dobrih inšpektorjev.
Če ne bi bilo dobrih politikov,
ne bi bilo dobrih novinarjev.
Če ne bi bilo dobrih onesnaževalcev,
ne bi bilo dobrih ekologov.
Če ne bi bilo dobrih klavcev,
ne bi bilo dobrih veganov.
Če ne bi bilo dobrih tepcev,
ne bi bilo dobrih komedijantov.

Človek, ki je res, res, res predan dobremu, …
… ve, da je v vsem dobrem tudi slabo.
… dela »slabe« stvari mirne vesti.
… ne skriva ničesar.
… zna plesati.
… loči dostojanstvo od vzvišenosti …
… in ponižnost od samoponiževanja.
… se uči vse življenje.
… ne verjame v razsvetljenje.
… se ne žene za ničemer.
… je grešnik z nasmehom.
… umre z nasmehom.
… živi z nasmehom.
… trpi z nasmehom.
… joče in zaupa
… da je vse tako, kot mora biti.

Piše: Nara Petrovič