Eko dokumentarec: Black Gold - Črno zlato

Tokrat predstavljamo malo starejši ekološki dokumentarec z naslovom Black Gold – Črno Zlato, ki sta ga posnela brata in filmska ustvarjalca Mark in Nick Francis. Dokumentarec ne govori o nafti, kot bi lahko zmotni sklepali po naslovu, temveč o proizvodnji kave in z njo povezano (ne)pravično svetovno trgovino.

 

Kava je takoj za nafto drugi najpomembnejši svetovni trgovinski izdelek in pomembna izvozna surovina za mnoge države.

 

To velja tudi za Etiopijo, kjer pridelava kave predstavlja okoli 65 odstotkov vsega izvoza, od njene pridelave pa je odvisnih kar 15 od 90 milijonov prebivalcev. Velja za zibelko kave, kjer jo naj bi odkrili v 9. stoletju, danes pa jo pridelujejo v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji.

 

300px-ziva-kava 300px-prazena-kava

To niso češnje, ampak še živi plodovi kavovca. Na drugi sliki pa pražena kava — semena so sicer svetlih barv. Foto: Stanislaw Szydlo, Mark Sweep

 

Pridelovalci kave prodajajo kavo po ceni, ki v danem trenutku velja na svetovnem trgu, ta pa je podvržena neprestanim nihanjem. Cena kave je danes izredno visoka (dosegla je 15 letni maksimum), tako da tudi proizvajalci prodajo po primerni ceni svoj pridelek, vendar pa vsakemu povišanju cen sledi tudi neizbežen padec – pridelovalci se znajdejo v hudi socialni stiski, ker nimajo več sredstev za osnovno preživetje, kar se je v preteklosti že večkrat(*) zgodilo(**), na primer leta 2001 (cena okoli 0,61 USD na kilogram).

 

Ko so cene kave nizke, kmetje za pridelano kavo pogosto prejmejo manj, kot znašajo stroški njene pridelave. V Etiopiji se zato veliko pridelovalcev odloči opustiti pridelavo kave, ki jo nadomestijo s pridelavo kata, stimulansa, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog v Evropi in ZDA.

 

Nekaj več tisoč pridelovalcev kave v Etiopiji se je organiziralo v zadrugo Oromia Coffee Farmers Cooperative Union Ltd. (OCFCU), ki jo vodi Tadesse Meskela. Zadruga prodaja kavo mimo tujih posrednikov in izvoznikov po načelih pravične trgovine, tako da je njenim članom zagotovljena pravična cena za njihov pridelek.

 

V zvezi s pridelavo kave in z njo povezano (ne)pravično trgovino smo se pogovarjali tudi z Renejem Sušo, vodjo projektov pri društvu Humanitas.

 

Povprašali smo ga, kakšen je vpliv multinacionalk, Mednarodnega monetarnega sklada, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovne banke in EU na proizvajalce kave (in posledično tudi drugih kmetijskih proizvodov) po svetu, kot izpostavlja tudi dokumentarec Black Gold – Črno Zlato. V nadaljevanju predstavljamo povzetek pogovora:

 

Glavno vlogo v verigi pridelave in predelave kave igrajo multinacionalke, ki vplivajo na trg kave predvsem s svojo velikostjo. Glavni igralci na trgu kave so štiri največja podjetja – Procter&Gable, Sara Lee, Nestlé in Philip Morris, ki prodajo 40 odstotkov vse kave končnim potrošnikom. V tem delu verige so tudi daleč največji dobički. Zelena (nepražena) kava, ki ima praviloma zelo nizko ceno (okoli 1 USD na kg), kava v trgovini – zlasti tista »instant« – pa z lahkoto doseže ceno 5 evrov na 100 gramov oziroma 50 evrov na kilogram. Vendar ta podjetja praviloma ne kupujejo neposredno od proizvajalcev. S tem se ukvarja druga skupina multinacionalk, kjer prav tako šest podjetij obvladuje približno polovico trga kave. Ker je tako malo kupcev, v nekaterih regijah je prisotno morda le eno od teh podjetij, proizvajalci pogosto nimajo nobene izbire in kavo prodajo tistemu kupcu, ki je na tem delu prisoten, po ceni, kakršno postavi on sam. Ker praktično ni konkurence, lahko kupec kave postavlja skoraj kakršno koli ceno.

 

Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka so aktivni na državnem nivoju, zato neposrednega vpliva na proizvajalce kmetijskih proizvodov nimata, lahko pa njihovi programi, ki jih predpišeta posameznim državam, močno vplivajo na splošne razmere in na posamezne gospodarske dejavnosti. Na trgu kave je bil eden takšnih primerov program strukturnega prilagajanja (Structural Adjustment Programme - SAP), ki ga je Svetovna banka predpisala Vietnamu. Malokdo ve, da je Vietnam danes drugi največji izvoznik kave na svetu, takoj za Brazilijo, čeprav pred dvajsetimi leti v Vietnamu praktično niso pridelovali kave. Ker se je Vietnam na začetku 1990 znašel v ekonomskih težavah, je zaprosil za posojilo Svetovne banke. Posojilo je dobil, ob pogoju, da svoje kmetijstvo intenzivno usmeri v proizvodnjo kave. To jim je tudi fantastično uspelo, saj so v zelo kratkem času vzpostavili masovno proizvodnjo kave vrste robusta, s katero so praktično preplavili svetovni trg. Kar je bila izredno dobra novica za Vietnam, je pomenilo katastrofo za vse druge države, saj so cene kave drugod po svetu izjemno padle zaradi poceni vietnamske kave. Manjše države, kot so Etiopija, Gvatemala in Nikaragva so praktično čez noč ostale brez trga. Nihče ni želel njihove kave, čeprav je izjemno kakovostna (vrsta arabica), ker je postala cenovno povsem nekonkurenčna.

Evropska unija vpliva na države v razvoju s svojim sistemom subvencioniranja evropskega kmetijstva, ki pa gre nekoliko »preko ovinka«. V Evropi se ne proizvaja kave, torej ni neposredne povezave s proizvajalci kave po svetu, proizvaja pa se ogromne količine živil (osnovnih in predelanih), ki so zaradi subvencij precej cenejša kot drugod po svetu. Posledično se številne države (tudi na podlagi pritiskov Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije ter drugih institucij) odločajo za uvoz hrane iz EU, za kar seveda potrebujejo denar. Denar pridobijo s proizvodnjo drugih pridelkov (t.i. »cash crops« – pridelkov, ki jih sami ne potrebujejo, ampak jih prodajajo drugim za denar), tudi kave, s čemer sta spodkopani njihova prehranska suverenost (sposobnost prehranjevanja prebivalstva) in samozadostnost. To pomeni, da ujeti v krog, v katerem je zelo težko povečati raznolikost proizvodnje (z drugimi pridelki), ves čas kronično potrebujejo denar za nakup hrane. V številnih državah z izrazito monokulturo (npr. Ekvador s pridelavo banan) traja tako precej časa, da si zemlja toliko opomore, da bi se na njej lahko gojilo na primer pšenico.


Eden od glavnih problem svetovne ekonomije je tako velika odvisnost najrevnejših držav od uvoza hrane. Če država ne more nahraniti lastnih ljudi, je na dnu. Slovenija pridela na svojem ozemlju na primer le 30 odstotkov potrebne hrane, ostalo se uvozi.



V zvezi z EU je treba izpostaviti še naraščajoče carinske stopnje, ki veljajo za predelane izdelke – bolj kot je proizvod predelan, bolj je obremenjen s carinskimi dajatvami. Pri kakavu so na primer carinske dajatve takšne: surov kakav nič odstotkov, kakavova krema (pasta) nekaj čez šest odstotkov, čokolada 23 odstotkov ali več (odvisno od sestavin). To pomeni, da se državam, ki so proizvajalke surovin, onemogoča prodor z lastnimi predelanimi izdelki z višjo dodano vrednostjo na evropski trg. Zato na naših prodajnih policah ni najti niti ene same blagovne znamke kave ali čokolade, ki ne bi bila evropskega izvora. In to kljub temu, da niti en kilogram kave ali kakava ni bil pridelan v Evropi.

 

Dokumentarec tako razkriva ozadje pri pridelavi in proizvodnji kave, hkrati pa spodbuja pivce kave in potrošnike na splošno, da podpirajo neposredno pridelovalce proizvodov. Eden od načinov za doseganje tega je že omenjeni koncept pravične trgovine.

 

Več informacij v zvezi s pravično trgovino lahko najdete na:

www.fairtrade.org.uk

www.humanitas.si

www.3muhe.si (v Ljubljani) 

 

 

); ; .''');

.

Gostujoče pero: Gorje ti, Livška reka! (Katja Roš)

Nebesa so majhen turističen kraj nad Sočo in Kobaridom. Najbližja soseda Nebes je vas Livek s številnimi zaselki arhaičnih imen Golobi, Piki, Plohi, Šturmi, Perati, Avsa ... Vse naokoli se bohoti neokrnjena narava. Na Livškem se zdi, da se je čas ustavil. Res se je. S tem ne bi bilo nič narobe, če le Livška reka ne bi v sebi skrivala grenke zgodbe o zaostali komunalni opremi vasi. Zgodbo je napisala Katja Roš.

 

Verjamem, da bomo v nekaj letih iz narave pobrali vse vrečke, plastenke, azbestne plošče, vso železno in plastično ropotijo, vse krpe in odvržene stroje. Verjamem, da packarij, kakršne smo do nedavnega počeli z naravo, ne bomo počeli nikoli več!

 

Nekaj pa me skrbi, in sicer, da bomo spregledali oziroma pometli pod preprogo vso talno in podtalno onesnaževanje s hišnimi, hlevskimi in drugimi odplakami, ki prihajajo iz vasi. Mesta me ne skrbijo. Skrbijo me v hribe odmaknjeni kraji.

 

Naj navedem primer iz svojega okolja. Živim v Livku, tik ob meji z Italijo. Najbližja soseda nas Livčanov je Beneška Slovenija.

 

Livek je vas oziroma skupek vasi in zaselkov, ki z razvojem nimajo sreče. Na Livškem so zaradi spleta nesrečnih okoliščin v kratkem obdobju ukinili vse, kar je gnalo vaško življenje naprej: smučišče in vse kar je sodilo zraven, gostišče, ukinili so mlekarno, trgovino, šolo, župnišče, zaprli so tudi vaško tovarnico s 25 delovnimi mesti. Livčani, vajeni trdega življenja v gorah in ob meji, so ta pogrom nekako preživeli.

 

Livške vasi se še vedno ponašajo s prelestnim videzom večine hiš in kulturno krajino. Pod to lično lupino pa je skrito onesnaževanje tal in voda. Livek nima urejene kanalizacije, niti nima čistilne naprave. Livška nesnaga se zliva na livške travnike in polja ter naprej v Livško reko in po njej čez mejo z Italijo in v Nadižo.

 

iz.te.dolinice2

Prelepo Livško

 

Livška rečica, ki ima v miniaturi vse, kar imajo veliki vodotoki, slapove in slapiče, soteske in tolmune, je tako onesnažena, da je ljudje sploh ne omenjajo več. Zbrisali so jo iz kolektivnega spomina. Livška reka je dobila vlogo kanala za odplake. Dolga leta je bila tudi smetišče.

 

Minulo pomlad se mi je pripetilo nekaj zelo neprijetnega. Med raziskovanjem soteske Livške reke sem se zapletla med hiše italijanske vasice Polava. Polava, neznatna vas s petimi stalnimi prebivalci, je najbližja soseda Livške reke. V vasi, ki slovi po budističnem centru, sem naletela samo na enega samega človeka, na Italijana, upokojenega oficirja. Na robu soteske Livške reke je na kup zbiral nesnago – zarjavele pločevinke in kose starega kmečkega orodja, pa gume, krpe, preperelo plastiko itd. Vse to mu voda iz Livka prinaša pred prag počitniške hiše preurejene domačije v Polavi.

 

Upokojeni oficir je rekel: »Tako je po vsakem deževnem obdobju. Mika me, da bi vreče s tem odnesel čez mejo, na vašo občino ali prefekturo«. »Pa jih odnesite, naredili mi boste uslugo«, sem odvrnila jeznemu mejašu. Italijan ni vedel od kod prihajam (iz Livka) in kdo sem (nova predsednica sveta livške krajevne skupnosti, ki si zelo prizadeva, da bi s to sramoto nehali).

 

Ko mi je gospod povedal, da so vse italijanske vasi vzdolž onesnaženega vodotoka, ki je pritok Nadiže, opremljene s čistilnimi napravami in da ima čistilno napravo tudi Polava s petimi stalnimi prebivalci, se je občutku sramu pridružil še občutek manjvrednosti.

 

Livčani svoje reke ne uporabljajo več kot smetišče. Toda v mnogih desetletjih se je v soteski nabralo na tone smeti, ki so se že sprijele z zemljo in rastlinjem. Staro nesnago še naprej zalivajo odplake. Na dan pokuka ob hudih deževjih.

 

Letošnje čistilne akcije pod geslom Očistimo Posočje se je udeležila četica Livčanov. Med njimi sva bili s študentko Suzano edini, ki sva se odločili očistiti okolico smrdeče reke. K njej sva (naivno) odšli z dvema vrečama za odpadke. Kmalu sva ugotovili, da dve vreči ne zadoščata, da jih bo tudi pet ali deset premalo. Na pomoč sva poklicali traktor. V vas sva se vrnili s prepolno traktorsko prikolico nesnage.

 

 

toliko.smeti2

(Toliko smeti sta nabrali Katja in Suzana v letošnji akciji Očistimo Posočje)

 

Soča in Nadiža sta naravna spomenika. Prvo varuje Zakon o Soči, drugo uredba Natura 2000. Vasi ob Soči in Nadiži so bile po vseh potresnih in drugih naravnih katastrofah deležne obsežnih obnov. Denarja je bilo dovolj za hiše, šole, tovarne, športna igrišča in še za kakšen vaški »lišp«. Za celovito rešitev problema podtalnega onesnaževanja z vaškimi odplakami je vselej doslej zmanjkalo denarja, volje in energije. V Sočo in Nadižo še danes teče večji del odplak vasi okoli Drežnice, Breginja itd.

 

Tekst in foto: Katja Roš 

); ; .''');

.

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

CAPTCHA Image
   Naloži novo varnostno kodo