Avtor: Jaka Kranjc, dne 9. march 2015, 09:03

Mačja dlaka; prav povsod se prime in po možnosti je še kontrastne barve. Predstavljajte si jo mikroskopsko majhno, očem nezaznavno, brez vonja in okusa. Taki so pelodni, azbestni in drugi prašni delci, ki jih vdihavamo vsak dan.

Tako kot gliste po dolgem dežju v Mlakarjevi Beštji, se tudi ljudje s pomladanskim soncem spet množično spravimo na plano. Za občudovanje prerojene narave, sezono piknikov ali pa pomladanske čistilne akcije, ki se bodo začele vsak hip.

Čebela polna cvetnega prahu
Čebel cvetni prah ne gane (foto: BBC)

Nekaterim ta čas težave povzročajo alergične reakcije na pelod, prav vsi pa si na dolgi rok škodujemo z vdihovanjem še drobnejšega prahu (PM10/PM2.5). Kar malo neverjetno se sliši, saj prah ja obstaja že od vedno in smo se zagotovo nanj prilagodili tekom evolucije!?

To sicer drži, a problematične so današnje višje koncentracije (kurišča, promet, industrija ...) in to, da smo izpostavljeni dosti manjšim prašnim delcem. Ti se ne ustavijo v naših nosovih in grlih, ampak potujejo naprej v pljuča in se tam počasi nabirajo, ker telo nima učinkovitih mehanizmov za njihovo odstranjevanje. Še bolj neverjetno je, kakšen učinek imajo na telo — Evropska Agencija za okolje ocenjuje, da je leta 2011 zaradi tega v EU-28 predčasno umrlo 430.000 ljudi, kar je skoraj 9% vseh smrti! Iz preprečljivih razlogov. Kdaj se bomo zganili?

Pri čiščenju divjih odlagališč velja še dodatna previdnost, saj smo lahko izpostavljeni azbestu iz različnih odpadkov (najpogosteje salonitk). Gre sicer za naravni mineral, ki pa je zaradi svoje igličaste strukture še bolj nevaren kot drug, bolj kompakten prah. Najbolje je azbestnocementne plošče in podobne odpadke pustiti kjer so, saj šele ravnanje z njimi povzroča večje prašenje in nevarnost. O resnosti priča tudi predpisana zaščita, ki izgleda kot iz kakšnega filma o pandemijah nevarnih virusov! Če pa se vseeno ne morete zadržati, je priporočeno, da odpadke prvo (nežno) zmočite ter jih nato previdno prestavite in zavijete v folije ali vreče. Cilj je čim manjše prašenje, tako da nikar ne pometajte za sabo.

Pri nas so novi izdelki sicer prepovedani že od leta '96, a ker jih je še veliko v okolju (ocenjena tretjina vseh streh) in ker so učinki na zdravje dolgoročni, trenutno število povezanih zdravstvenih težav še vedno raste. Hkrati zaenkrat kaže, da so v Sloveniji azbestnocementne vodovodne cevi problematične samo za gradbene delavce in je sproščanje v vodo minimalno.

Dobra novica je še, da na evropski ravni potekajo pogovori o uvrstitvi odstranitve ali stabilizacije vsega azbesta med prioritetne naloge EU. Poljska je kot prva že sprejela državni načrt, ki predvideva sanacijo do leta 2030. Kdaj se bo z vsemi starimi bremeni resno spoprijela tudi Slovenija?

Piše: Jaka Kranjc