Komisija je konec septembra predstavila načrt, s pomočjo katerega naj bi do leta 2050 evropsko gospodarstvo postalo trajnostno. V društvu smo dokument preučili in menimo, da je ta pobuda dobrodošla. Hkrati spodaj podajamo nekaj dejstev za ponazoritev trenutnega stanja planeta, ki kaže na to, da je treba kažipot nemudoma prenesti s papirja v konkretne ukrepe.

Načrt za Evropo, ki bo gospodarna z viri oz. Resource Efficiency Roadmap, predstavlja načine, kako lahko dosežemo z viri gospodarno rast, ki je bistvenega pomena za naše dobro počutje in blaginjo v prihodnosti. V načrtu so opredeljeni gospodarski sektorji, ki potrošijo največ virov, poleg tega so v njem predlagana orodja in kazalniki, s pomočjo katerih bomo vodili razne ukrepe tako v Evropi kot izven njenih meja. Gre za program za konkurenčnost in rast, ki bosta osnovani na uporabi manj virov pri proizvodnji in potrošnji blaga ter na ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest pri dejavnostih, kot so recikliranje, boljše oblikovanje izdelkov, nadomestitev materialov in ekološko inženirstvo.

Naraščajoče povpraševanje po vsem svetu stopnjuje pritisk na okolje in veča konkurenco na področju dostopanja do virov. Poglavitni naravni viri, kot so na primer surovine, kovine, energija, biotska raznovrstnost in voda, so bili za pogon gospodarstva do sedaj črpani, kot da so njihove zaloge neskončne. Dolgoročno gledano to ni trajnostno. V načrtu je zato Komisija opredelila načine, kako lahko še naprej dosegamo rast, ki pa bo odslej trajnostna.

Več informacij o načrtu za gospodarnost z viri ter samo besedilo načrta je na voljo na:

• http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/11/1046&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=en
• http://ec.europa.eu/environment/resource_efficiency/index_en.htm

Medtem pa v resničnem svetu ...

Ljudje se zdaj že nekaj časa zavedamo svojega uničujočega odnosa do narave in tega, da ima onesnaževanje in stradanje Zemlje svoj rok. Včasih smo se zanašali na to, da bomo po izčrpanju vseh bogastev preprosto odšli na druge planete. Sedaj vemo, da je naša Zemlja vse, kar imamo, nanjo pa še vedno neusmiljeno pritiskamo. Vplivi na okolje so presegli kritične meje in ogrožajo regulacijske sposobnosti in gledano z vidika okolja, se nam čas izteka.

Smo na križišču in tranzicija v trajnostno družbo bo zahtevala velike spremembe v primerjavi s sedanjim življenjem. Ko bodo vlade načrtovale ključne odločitve o naši prihodnosti, se moramo zavedati, da meja ni denar - naša meja je čas – če ne bo ukrepanja v bližnji prihodnosti, bo prepozno.

Poglejmo malce v zgodovino

Od leta 1800, ko nas je bilo na svetu 1 milijarda, pa do leta 2000 se je število svetovnega prebivalstva povečalo za 6-krat, v letu 2050 pa pričakujemo že 9 milijard prebivalcev.

Rast prebivalstva je spremljal vedno hitrejši gospodarski razvoj, ki se giblje po načelu nebrzdane rasti in tako se je tudi BDP od takrat eksponentno povečal kar za 100-krat, kar je ljudem omogočalo vedno večjo blaginjo, potrošništvo pa se je razmahnilo preko vseh meja. Na trgu je praktično odgovor na vsak naš primanjkljaj. Kadar nam manjka občutka lastne vrednosti, si lahko kupimo nov avto, nove čevlje ali nov in še bolj zmogljiv telefon. Za lajšanje potrtosti smo razvili različne vesele droge, ko pa smo bolni, nam ponujajo in predpišejo toliko zdravil, da jih telo komaj sproti prebavlja. Rast je še vedno naše vodilo.

Vsako uro se tako število prebivalcev sveta poveča za 10 000, posekamo 1.500 ha gozda, 1.7 milijonov kg nitratov dodamo prstem, v zrak izpustimo 4 milijone ton CO₂, zaradi človeških vplivov izumrejo 3 vrste, odvržemo 24 milijonov plastenk, 13 milijonov pločevink, 45 milijonov plastičnih vrečkin 20.000 mobilnih telefonov. Če stanje v svetu zdaj primerjamo na vas s 100 ljudmi, bijih 80 živelo v slabih bivalnih razmerah, 50 bi jih trpelo pomanjkanje hranljivih snov, 19 bi jih živelo z manj kot 1 eur na dan, 17 jih ne bi imelo dostopa do pitne vode, 6 bi jih posedovalo 60 % bogastva in eden od njih bi imel univerzitetno izobrazbo.

Vsako uro posekamo 1.500 ha gozda in izpustimo v zrak 4 milijone ton CO₂ (foto: treehugger.com)

Evropa bo z implementacijo kažipota s konkretnimi ukrepi in politikami posegla v zdajšnjo neučinkovitost rabe energije in naravnih virov. Ta je alarmantna in jo lahko opazujemo po porabi energije in vode, ki jo potrošnja zahteva v enormnih količinah. Raziskave na primer kažejo, da za osvetlitev prostorov učinkovito uporabimo le 3 % energije, ostala gre v nič. Le 15 % energije, ki jo natočimo v tank avtomobila kot gorivo, se uporabi za premikanje avtomobila. Kar 80 % izdelkov, ki jih proizvedemo, uporabimo le 1x in potem zavržemo, 80 % naravnih virov pa porabi 20 % svetovne populacije. Za eno majico iz bombaža porabimo 2.700 l vode, za 1 kg usnja 16 600 l vode in ravno toliko za en Mc Donald'sov hamburger.

Od leta 1970 se je raba naravnih virov podvojila, količina odpadkov pa je do sedaj naraščala sorazmerno z BDP in rabo naravnih virov. Vsako leto v Evropski uniji odvržemo 27 milijard ton odpadkov, od tega 98 milijonov ton nevarnih. V povprečju se samo 40 % naših trdnih odpadkov ponovno uporabi ali reciklira, ostalo pa konča na odlagališčih ali v sežigalnicah. Na splošno se je od leta 2008 rast količine odpadkov nekoliko stabilizirala, vendar pa prozvodnja nekaterih tokov odpadkov, kot so odpadki iz gradbeništva, kanalizacijskega blata in morskih odpadkov še vedno povečuje. Količina odpadne električne in elektronske opreme naj bi se do leta 2014 povečali za približno 11 %.

Vsako uro odvržemo 24 mio plastenk, 45 mio plastičnih vrečk in 20.000 mobilnih telefonov (foto: wikipedia.com)

Po podatkih Komisije vsak Evropejec letno porabi okoli 16 ton materialov, iz česar nastane 6 ton odpadkov in več kot polovica tega konča na odlagališčih. Tam se razgrajujejo in povzročajo velike količine toplogrednih plinov, pronicajo v podtalnico in so gojišča mrčesa, ki širi tudi bolezni. Banana se razgrajuje od 2 do 10 dni, olupek pomaranče 6 mesecev, usnjeni čevlji 25 -40 let, obleke iz najlona 30-40 let, steklenice 1 mio let, plastične vrečke in pločevinke – nikoli.

In krize, ki se nam obetajo do leta 2030, če ne začnemo ukrepati takoj in zdaj?

• Kriza z vodna oskrbo, ker se bo potreba po vodi povečala za 30 %
• Kriza oskrba s hrano , saj se se bo potreba po hrani povečala za 50 % in smo že sedaj presegli mejo poljedeljskih površin)
• Klimatske spremembe: Tako močno smo posegli v naravo, da ta ne more več nevtralizirati negativnih učinkov – naše potrebe so se v 40 letih podvojile. Območja, ki so bila že prej suha, bodo še bolj suha, območja, ki so bila namočena, še bolj mokra. Planet je globalno gledano 0.8⁰ C toplejši , kot je bil l. 1860. Višina vodne gladine + 10 cm od 1970. Ob tem večina držav v razvoju ne dosega glavnih milenijskih ciljev.
• Pomanjkanje fosilnih goriv pri povečani potrebe po energiji za 50 %
• Finančna, kreditna in ekonomska kriza se že kažejo v večjem delu sveta

Vir slike: Lučka Kajfež Bogataj

Zaključki

Kadar se je doslej katera koli država znašla v slabi kondiciji, so kot edino in prvo pot do rešitve videli rast BDP-ja. To pa na žalost ni trajnostna rešitev, katere cilj je učinkovita raba naravnih virov. Ključ trajnostnega razvoja je v odločanju na podlagi premisleka o tem, ali in kako bodo naša dejanja pripomogla k blaginji ljudi, okolja in gospodarstva. Vsem trem hkrati.

Mi smo zaenkrat na točki, ko se šele odločamo o tem, katere ukrepe bi uvedli in na kakšen način. Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če rečemo, da se bo pri usklajevanju trajnostnega prehoda med državami EU še mnogokrat zapletlo.

Časa za parcialne interese pa nimamo. In kaj bomo storili? Skrbelo nas bo še naprej, kot kaže. Po raziskavi Eurobarometer namreč v Sloveniji 67 % anketiranih meni, da so podnebne spremembe takoj za revščino, lakoto in pomanjkanjem pitne vode najresnejši svetovni problem. Na deklarativni ravni je okolje torej večja skrb prebivalstva kot stanje gospodarstva.

Kar zadeva odgovornost za reševanje problema, pa 36 odstotkov vprašanih Slovencev meni, da je odgovornost na tem področju skupna zadeva vseh, tudi posameznikov. 40 odstotkov Slovencev jih odgovornost za reševanje problema pripisuje gospodarstvu. EU je odgovornost pripisalo 30 odstotkov Slovencev, nacionalni vladi pa 28 odstotkov.