Objavljeno dne 10. february 2013, 09:02

Ljubljana, 19. december 2012 - Evropski komisar za okolje, dr. Janez Potočnik: »S prakso sežiganja je potrebno prekiniti in takoj začeti s popolnim recikliranjem. Recikliranje plastike je daleč pod mejo možnega, pri čemer v Evropi recikliramo samo 24 % teh materialov. Celo v državah kjer imajo možnost predelati visok odstotek plastike, je izvajalci ne dobijo dovolj, saj je drugim skupinam v interesu, da jo v toplarnah spreminjajo v toploto. Moč sežigalnih lobijev je še vedno višja od reciklažnih, kar je nesprejemljivo iz več vidikov, med drugim tudi zaradi dejstva, da reciklažna industrija ponuja veliko več stabilnih delovnih mest od sežigalne.« (Waste management world, 13.11.2012)

V Sloveniji na odlagališčih še vedno pristane okoli 60 % komunalnih odpadkov, kar je najslabši način ravnanja z njimi. Sežigalnice so na videz hitra in enostavna rešitev naših težav s prenapolnjenimi odlagališči, vendar številni primeri ter upoštevanje prihodnjih gospodarskih trendov kažejo, da je njihova izgradnja škodljiva, nepotrebna in ekonomsko neupravičena. Po drugi strani pa obstajajo dobro preizkušene, učinkovite in donosne rešitve problematike odpadkov, ki lahko hkrati ustvarijo na tisoče novih delovnih mest, ki jih Slovenija tako zelo potrebuje.

Sežigalnice so izjemno drage naprave za uničevanje naravnih virov. Ti bodo zaradi zmanjševanja zalog v prihodnje vse dražji in zato ekonomsko vse bolj zanimivi za predelavo. V današnjih razmerah še velja, da 20 % odpadkov ni mogoče ponovno uporabiti, že v kratkem pa se bo količina tovrstnih odpadkov drastično zmanjšala. Sežigalnice, ki se gradijo za več desetletij, za rentabilno poslovanje potrebujejo ogromne in stalne količine odpadkov, ki pa jih v Sloveniji ne bo dovolj, še posebej če pogledamo trende vse večjega deleža ločeno zbranih odpadkov in smernice EU, ki se nagibajo k preprečevanju nastajanja odpadkov. Kot primer naj navedemo Švedsko, kjer so zaradi lobiranja domačega podjetja, ki proizvaja naprave za sežig, v preteklosti zgradili veliko sežigalnic, danes pa zaradi vedno večjega ločevanja in ozaveščenosti ljudi odpadke za sežig uvažajo iz tujine.

Zaradi potreb po stalnih in velikih količinah odpadkov seveda sežigalniškim lobijem ni v interesu, da bi se odpadke predelalo ali zmanjšalo njihove količine, zato se proti temu močno borijo. Praksa je, da sežigalnice z lokalnimi skupnostmi sklenejo pogodbe, po katerih jim morajo te zagotavljati stalne količine odpadkov, ki se ne smejo zmanjševati. S tem lokalne skupnosti izgubijo lokalna zelena delovna mesta, povezana s ponovno uporabo in predelavo odpadkov. Evropska komisija je v letu 2012 ocenila, da bi lahko do leta 2020 v EU ustvarili več kot 400.000 novih delovnih mest, povezanih s predelavo odpadkov! S sežigom mešanih odpadkov proizvedemo 3-krat do 5-krat manj energije, kot bi je privarčevali, če bi odpadke reciklirali, poleg tega pa predelava in ponovna uporaba ustvarita 10-krat več lokalnih zelenih delovnih mest, kot bi jih sama sežigalnica.

 

Tabela: Razlogi proti sežigalnicam vs. razlogi za reciklažo in predelavo odpadkov

Razlogi proti sežigalnicam

Razlogi za reciklažo in predelavo odpadkov

 

- veliki stroški gradnje in potencialna korupcija ob gradnji

- uničevanje dragocenih naravnih virov

- s predelavo tekmuje za iste surovine

- emisije zdravju nevarnih snovi

- emisije toplogrednih plinov

- pepel (nevaren odpadek)

- potrebuje dodatno gorivo za sežig odpadkov

- malo delovnih mest

- nerentabilnost sežigalnic zaradi nezadostne količine odpadkov

- spodbuja nastajanje odpadkov

- izgradnja v mestih, ki so že prekomerno onesnažena

 

 

- prihrani 3-krat do 5-krat več energije, kot je pridobimo s sežiganjem

- ohranja dragocene naravne vire

- zagotavlja okoli 10-krat več delovnih mest kot sežigalnica

- zmanjšuje stroške ravnanja z odpadki

- ne povzroča dodatnih odpadkov

- spodbuja zmanjševanje odpadkov

 

 

Da sežigalnice niso tako idealna rešitev, kot se na prvi pogled zdi, kaže tudi dejstvo, da po sežigu nenevarnih odpadkov še vedno ostane 15 - 20 % vhodne količine odpadkov v obliki pepela, ki je nevaren odpadek in zato zahteva posebno in dražje ravnanje ter odlaganje na odlagališča. Skupnosti po vsem svetu se sežigalnicam upirajo zaradi emisij zdravju nevarnih plinov, spomnimo se na primer multinacionalke Lafarge v Zasavju. Načrtovana lokacija sežigalnic je v Ljubljani ali Mariboru, a zoper obe mesti je EU leta 2010 zaradi prekomerno onesnaženega vložila tožbo proti Sloveniji. V Ljubljani namreč že danes zaradi onesnaženega zraka umre okoli 150 meščanov na leto.

Sežigalnice torej predstavljajo neposredno konkurenco boljšim načinom ravnanja z odpadki, kot sta preprečevanje nastanka odpadkov in reciklaža. Prav tako vsi trendi kažejo, da bo ekonomska privlačnost dejavnosti zmanjševanja, ponovne uporabe in predelave odpadkov v prihodnosti še naprej rasla, saj je ta dejavnost od dobri organizaciji rentabilna že danes, kot dokazujejo primeri številnih skupnosti in držav po vsem svetu.

Vemo, da sežiganje in odlaganje odpadkov nista v skladu s konceptom trajnostnega gospodarjenja z odpadki, saj gre v obeh primerih za uničevanje naravnih virov, ki jih že tako primanjkuje. Sežigalnice torej ne rešujejo naših trenutnih problemov z odpadki, ustvarjajo pa nove težave, ekonomsko škodo in zamujene priložnosti. Zagotovo si v današnjih časih ne želimo zapraviti več sto milijonov evrov za nepotrebno investicijo, ki bo prihodnjih trideset let zavirala razvoj projektov povezanih z recikliranjem in zmanjševanjem nastanka odpadkov ter s tem ustvarjanje novih, kvalitetnih delovnih mest. Zato v društvu Ekologi brez meja pozivamo k zmanjševanju nastajanja odpadkov, ponovni uporabi in predelavi, s katerimi bomo postavili temelje za skupnost brez odpadkov (koncept zero waste), ki je zgled odgovornega ravnanja z odpadki v razvitem svetu, katerega del želimo ostati tudi v prihodnje.

Dodatno gradivo: So odpadki zgolj gorivo ali neizkoriščen vir materialov?

Piše: Karmen Wamberger