Objavljeno dne 22. september 2012, 09:09

Problematika plastičnih vrečk

Plastične vrečke so okoljski problem iz več razlogov - narejene so iz fosilnih goriv, ogrožajo živali in kvarijo izgled krajine, zlasti rek in obrežij, kar se še posebej kaže po izrednih dogodkih, kot so bile v Sloveniji npr. septembrske poplave.


V svetu vsako leto pogine več kot miljarda živali, ki vrečke zamenjajo za hrano ali pa se vanje zapletejo. Predvsem v azijskih in afriških deželah, kjer je govedo in drobnica redek vir hrane za ljudi, zaužitje vrečk posredno ogroža tudi preživetje ljudi. Ob rednih poplavah vrečke zamašijo odtoke in kanalizacijo, zato ni presenetljivo, da so z ukrepi za preprečevanje uporabe plastičnih vrečk v prvi vrsti začele ukrepati prav države, kot so Indija, Bangladeš, Kitajska in nekatere afriške države. V tropih je poleg tega problem malarija — v vrečkah se zaradi neprepustnosti nabira voda in tako nastajajo dodatni mikrohabitati za razvoj prenašalcev (komarjev).

Razgradljivost plastičnih vrečk

Plastične vrečke se nikoli v resnici ne razgradijo, ampak razpadejo na vedno manjše koščke (mikroplastika - debelina lasu in manj), na katere se lahko vežejo tudi nevarne kemikalije, ki preko prehranjevalne verige slej ko prej končajo tudi na naših krožnikih. Raziskave kažejo, da je razpadna doba plastičnih vrečk od 500 do 1000 let.

 

Papirnata ali biorazgradljiva vrečka?

Da je iskanje ustreznih alternativ plastiki kompleksen problem, se da ponazoriti s primerjavo biorazgradljivih in papirnatih vrečk. Biorazgradljive sploh niso namenjene recikliranju, tako plastične kot papirnate vrečke pa lahko recikliramo manj kot desetkrat. Nato postane material preveč nekakovosten za ponovno predelavo in je potrebno dodajati vedno nove surovine, da se zahtevana kakovost materialov ohranja. V primerjavi s plastičnimi vrečkami papirnate vrečke, proizvedene po zastarelih postopkih, porabijo 70 % več energije, 95 % več vode in proizvedejo 50 % več toplogrednih plinov. Le Američani porabijo več kot 10 milijard papirnatih vrečk letno, kar predstavlja 14 milijonov posekanih dreves. Biorazgradljive vrečke so največkrat narejene iz škroba. Za njih je potrebno gojiti krompir ali koruzo, kar je nesmisel, saj ta trenutek strada po svetu okoli miljarda ljudi. Poleg tega biorazgradljive vrečke ljudje pogosto vržejo namesto v zabojnik za organske odpadke v tistega za plastično embalažo in s tem naredijo veliko škodo, saj onesnažijo plastiko, ki mora biti, da bi jo lahko predelali, zelo čista. Večina vrečk konča med mešanimi odpadki, kjer organski material tudi ni zaželen. Biološka razgradnja lahko traja več let, še posebej v temnih anaerobnih pogojih na deponijah.

 

Reciklaža plastike – primerna rešitev?

Stopnja recikliranja plastičnih vrečk je porazno nizka, saj znaša le 3-4 %. Težava se začne pri njihovem ločenem zbiranju, saj ljudje mnogokrat niti ne vedo, da je treba odslužene plastične vrečke odložiti v zabojnik za embalažo. Plastične vrečke se lahko reciklira le nekajkrat, potem material ni več uporaben. Razen seveda za sosežig, zaradi česar se jih pogosto izvaža v države z manj strogo okoljsko zakonodajo. Zato je tako pomembno preprečevanje njihove nepremišljene potrošnje. Pri recikliranju materialov se pogosto uporablja izraz downcycling, kar pomeni, da se ločeno zbrani odpadki predelajo v izdelke nižje kakovosti (oz. sekundarne surovine). S tem se ohranijo dragoceni naravni viri, varčuje se z energijo, zmanjša se onesnaženost zraka in voda in znižajo se izpusti toplogednih vplivov. Hkrati pa to pomeni, da si pri izdelavi izdelkov, ki so iz osnovne surovine, s takim materialom ne moremo pomagati. Primer downcyclinga pri plastičnih vrečkah je predelava v granulat za nadaljno uporabo. Obstajajo tudi t.i. monomerizacijski postopki za kemično razbitje plastike v osnovne sestavine, a so neučinkoviti.



Lahko rečemo, da so plastične vrečke zelo kakovosten in reciklabilen material, primerljiv s papirjem. Potencialno nevarnost za zdravje ljudi predstavljajo potiskane plastične vrečke. Pri procesu recikliranja se namreč (še) ne da smiselno odstraniti barvil, saj se za to uporabljajo ali zdravju škodljive kemikalije ali pa te poškodujejo samo strukturo plastike. Večina barvil je strupenih že sama po sebi, med njimi najbolj barvilo zelene barve. Po predelavi iz plastičnih vrečk nastaja le barvna embalaža, ki se zaradi strupenosti barvil ni več uporabna za embalažo živil. Mnoge države se zavedajo problematike - tako je npr. Indonezija leta 1992 prepovedala uvoz plastike za recikliranje po ugotovitvi, da je bilo 40 % nereciklabilne, 10 % pa celo strupene.



Katere so torej najbolj sprejemljive smernice? V Društvu Ekologi brez meja predlagamo:
- če je le možno, pridemo v trgovino s cekarjem, nahrbtnikom ali čem podobnim,
- za nakupljene izdelke prosimo za škatle, ki so jih pred tem uporabili za embaliranje,
- uporabljamo vrečke iz ekološko pridelanega bombaža (neškropljenega s pesticidi),
- uporabljamo druge trajnejše vrečke za večkratno uporabo

Prav tako upamo, da bo v Sloveniji kmalu zaživelo večje število trgovin po zgledu angleške Unpackaged, kjer ponujajo samo izdelke na kilogram, kupci pa sami prinesejo embalažo, v kateri jih bodo odnesli. Prav tako velja za moko, kavo ali sladkor, ki ga polnijo v embalažo, v kateri ta hranila hranijo tudi doma.


Več dejstev o plastičnih vrečkah si lahko preberete tu, tu in tu.