O kilogramu in pol odpadkov na dan na TEDxYouthGimnazijaKranj

Rojena sem bila malo več kot en mesec pred osamosvojitvijo Slovenije. Rojena sem bila v plenice za enkratno uporabo, ki jih je iz trgovine prinesla mama v plastični vrečki in potem vse skupaj z drugimi gospodinjskimi odpadki odložila v en sam zabojnik. V obdobju odraščanja sem bila kar precej izbirčna pri hrani, zato je zajetna količina ostala na krožniku in kasneje končala v istem že omenjenem zabojniku. V tem enem zabojniku so se znašla tudi vsa odslužena oblačila in igrače, ki niso več našle prostora v prenatrpanih omarah. Pomanjkanje, ki je zaznamovalo življenje naših staršev in starih staršev (še vedno poslušam zgodbe, kako so hodili v Italijo po kavbojke in švercali kavo iz Avstrije), je eskaliralo v hiperpotrošnjo. Živimo v milnem mehurčku, kjer življenje brez odpadkov ni mogoče, a ta mehurček bo kmalu počil, če ne bomo ukrepali.

 

 Celoten govor si lahko tudi ogledate.

 

Ko se zjutraj zbudim, vedno stojim pred prepolno omaro in si mislim: »Katja, pa saj nimaš nič za obleč.« Skomignem in si oblečem enega od tistih petnajstih kosov, ki jih najpogosteje nosim. Danes se proda za 400 % več oblačil kot pred dvajsetimi leti, posledica pa je, da samo Slovenci na leto zavržemo štirinajst kilogramov oblačil. Kako se lahko temu izognemo? Kupimo manj, kupimo kakovostno, ne glejmo na trende (ki se kot kolekcija v Zari menjujejo na dva tedna), izmenjajmo oblačila, pojdimo v trgovine z izdelki iz druge roke, ki k sreči rastejo kot gobe po dežju in ponujajo oblačila, ki so kakovostna, kemikalije pa so se iz njih že zdavnaj izprale.

 

Ko si končno le nadenem dnevno garderobo in se v naglici odpravljam v službo, po navadi ni časa za zdrav zajtrk, zato se po poti ustavim in si privoščim rogljiček in kavo za s sabo. S tem prispevam k 5,5 milijona odpadnih lončkov in pokrovčkov kave za na pot, ki letno nastanejo pri zgolj enem slovenskem bencinskem servisu. V Veliki Britaniji so ugotovili, da se le eden od 400 lončkov reciklira, vsi drugi končajo na odlagališčih ali v sežigalnicah. Na ravni posameznika se mogoče ena kava za s seboj ne pozna veliko, a na enem samem slovenskem bencinskem servisu jih vsak dan prodajo 15.000! S svojim lončkom za kavo ali čaj tako bistveno prispevamo k zmanjšanju teh številk. Zakaj je to preprosteje? Ker se vsaj jaz tako znebim vseh lončkov za enkratno uporabo, ki bi smetili moj avto v držalih za pijačo, pod sedeži, v vratih voznika in sovoznika, v prtljažniku …

 

Moj službeni čas je večkrat zapolnjen z najrazličnejšimi sestanki, ki jih imamo pogosto v bližnji kavarni. Zaradi že dosežene doze kofeina, ki sem ga zjutraj v obliki kave že spila v lončku za enkratno uporabo, si po navadi na takih sestankih naročim sok. Iz meni še vedno neznanega razloga diskriminacije predvsem ženske praviloma prejmemo brezalkoholne pijače s pisano plastično »dekoracijo« v obliki slamice. Pri bogu – zakaj? Najbrž je to tudi eden od razlogov, da si pogosto raje naročim pivo. Kaj narediti v takih primerih, ko drugi odločajo namesto nas, ali bomo prispevali k večjemu kupu odpadkov ali ne? Že pri samem naročilu rečemo: »Pa brez slamice, prosim.« Preprosto!

 

Po napornih sestankih mi že kruli v želodcu, zato zavijem v bližnjo restavracijo na dnevno kosilo, ki je porcijsko enako zame kot za 190 cm visokega moškega pri sosednji mizi. Nekaj tukaj ne štima, kajne? Večkrat si sicer ogledujem menije miki miška za otroke, ampak dunajskega s pomfrijem ne morem jesti vsak dan. Zato kljub trudu, da bi spravila vase več, kot sploh gre, vedno kaj ostane na krožniku. Ker so vrhunec mojega kulinaričnega udejstvovanja testenine s tuno, z veseljem in brez sramu vzamem ostanke s sabo. Plastična embalaža, v katero spravijo ostanke, in potem za vsak primer še v plastično vrečko, konča med odpadki ali pa v tistem »enem« predalu, ki ga imamo vsi in je poln take krame. Nastane torej dvojni problem – zavržena hrana in embalaža. Nič nenavadnega ni več, če prosimo za ostanke in zanje prinesemo eno od tistih neštetih tupperwerk, ki smo jih dobili od prijazne tete za darilo (seveda, če najdemo zanjo ustrezen pokrov).

 

Preden se vrnem v pisarno, skočim še do najboljšega soseda po pollitrsko vodo v plastenki. Prepričana sem, da je vsem že jasno, kam tukaj pes taco moli. Ne samo da s plastenkami ustvarjamo ogromne količine odpadkov. Voda iz pipe je boljša in zastonj. Uživajmo, dokler jo še imamo, in si vzemimo kozarec ali pa svojo stekleničko za vodo; te so tako v trendu, da jih bomo kmalu našli na policah poleg torbic in uhanov.

 

Pred odhodom domov se ustavim še v trgovini, da opravim večji nakup. Tu o količinah odvečne embalaže sploh ne bi razglabljala, ker bi me lahko poslušali toliko časa, kot je potrebnega za razgradnjo ene plastične vrečke – do tisoč let. Ustavim se na oddelku za sadje in zelenjavo. Na nakupovalnem listku, ki je seveda ostal doma, imam zapisano: 1 banana, 1 paprika in 1 čebula. Vsak kos posebej zložim v brezplačno plastično vrečko. Mislim, da ne bo konec sveta, če pri takih količinah in vrstah živil nalepko nalepimo kar naravnost na lupino. Ali pa prinesemo s seboj pralno vrečko za sadje in zelenjavo, s katero me tudi v Sladkem Vrhu, kjer živim, ne gledajo kot vesoljca. Potem pa še grande finale. Celoten nakup zložim v plačljive plastične vrečke in v tiste brezplačne, ki jih prodajalka kot v transu avtomatično da za vsak kos oblačila ali zamrznjenega živila, in vse skupaj odnesem v par korakov oddaljen avto in potem v stanovanje. Tako mi uspe priti celo pod slovenski povprečni čas uporabe plastične vrečke, ki znaša 20 minut. Zmaga? Niti ne. Vsak Slovenec na leto porabi tudi do tristo plastičnih vrečk. Če bi se vsi Slovenci odpravili v trgovino z lastnimi vrečkami in cekarji, bi s planeta na leto izginilo šeststo milijonov plastičnih vrečk. To pa je zmaga! Še večja zmaga pa je, če nakupujemo pri bližnjem kmetu ali v trgovinah, ki že ponujajo nekatere izdelke popolnoma brez embalaže.

 

Ko živila zlagam v shrambo in v hladilnik, mimogrede še zmečem v koš vso pokvarjeno hrano, ki je žalostno usodo dočakala zaradi nepravilnega shranjevanja ali preprosto zato, ker sem nanjo pozabila, skupaj s prej omenjenim nakupovalnim listkom. Vse to prispeva k 73 kg hrane, kot je Slovenci na leto zavržemo. Še preden je dneva čisto konec, sem proizvedla skoraj kilogram in pol odpadkov.

 

Pa vendar ni vse tako črno. Zakaj smo lahko optimistični? Ker obstajajo organizacije, kot so Ekologi brez meja. Ne veste, kdo so EBM? Najbrž pa poznate akcijo Očistimo Slovenijo – v akciji je sodelovalo več kot 280.000 ali 14 % prebivalcev – še vedno je to svetovni rekord med 112 državami globalnega gibanja Let’s Do It. Ekologi smo se odločili, da čiščenje ni dovolj. Začeti moramo zavračati, česar ne potrebujemo, zmanjšati porabo tistega, kar potrebujemo, stvari ponovno uporabiti ter jih šele nato reciklirati ali kompostirati. Kot nacionalna organizacija Zero Waste spodbujamo vsakega, ki se poda na pot do družbe brez odpadkov. Tako nenehno opozarjamo na že omenjene izzive sodobne družbe in obujamo preproste alternative, ki jih tako ali tako že vsi poznamo, le pozabili smo nanje in se razvadili. Optimistični pa smo lahko tudi zato, ker imamo v Sloveniji že osem občin na poti do Zero Waste oz. družbe brez odpadkov. Čakamo, da svojo zavezo Zero Waste sprejmeta in se mreži občin pridružita tudi Kranj in Medvode – tako bomo lahko prišli do Velikih Lašč do Triglava, ne da bi prestopili teritorij Zero Waste.

 

Zgodbo mojega vsakdanjika, s katero sem začela, bi vam morala pripovedovati v pretekliku, saj tudi sama že dolgo več ne živim tako, kot sem opisala, in za majhno zmago štejem vsako priložnost, ko se iz trgovine vrnem vsaj brez plastičnih vrečk. Poleg poklicne deformacije zaradi dela pri Ekologih brez meja, kjer novinarjem vsakodnevno navajam te žalostne številke in kilograme, sem preprosto začela uporabljati kmečko pamet. Sprejela sem izziv, ker zgolj ločevanje odpadkov že zdaleč ni več dovolj za ohranjanje našega milnega mehurčka.

 

katja tedx

Prispevek je bil predstavljen na dogodku TEDxYouthGimnazijaKranj (foto: Nejc Balantič)

 

Piše: Katja Sreš

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

 

Društvo Ekologi brez meja
Trubarjeva 50 (2 nad.)
1000 Ljubljana
info@ocistimo.si 040 255 433