V Evropskem tednu zmanjševanja odpadkov (ETZO) so v okviru projekta Vrečka na vrečko namreč uspeli zbratištirideset 110-litrskih vreč, polnih plastičnih vrečk, ki so jih na njihove stojnice prinesli številni posamezniki, pri zbiranju materiala pa je sodelovalo tudi 12 vrtcev, 21 osnovnih šol, 4 srednje in 3 fakultete. Zbrali so tudipetnajst 110-litrskih vreč, napolnjenih s plastičnimi lončki. V eni vreči je približno 1000 vrečk oziroma 500 lončkov. Skupno se je nabralo približno 40.000 vrečk in 7500 lončkov, ki pa ravno zaradi ogomnega števila niso romale/-i vsi v umetnine, ki so nastale v tem tednu, zato se nam  v bližnji prihodnosti obeta še kakšna nova stvaritev iz zbranega materiala, ki je ostal.

Od zbiranja Vrečka na vrečko ...

Po besedah Nataše Zuljan, ene izmed organizatork projekta Vrečka na vrečko, je po številu zbranega materiala najbolj izstopal vrtec Miškolin iz Ljubljane pod vodstvom eko koordinatorke Marinke Svetek. Nagrado za zmagovalno skupino otrok je prispeval Jure Vršnik, ki je zanje oblikoval posebne vrečke za večkratno uporabo.

Ključni del projekta Vrečka na vrečko je bil proces ustvarjanja velikih umetnin iz plastičnih vrečk in lončkov, ki so ga izvajali vizualni umetnik The Miha Artnak in dvojica iz oblikovalskega studia Lukatarina Luka Mancini in Katarina Mrvar.

Preko ustvarjanja Vrečka na vrečko ...

Umetniške stvaritve so organizatorji razdelili v tri  sklope:

1. Plastični zasuk arheologije

The Miha Artnak je ustvaril umetnino iz plastičnih vrečk, ki jo je poimenoval Lovka na lovce - prebujena pošast iz Kongresnega trga.

Artefakt po avtorjevih besedah predstavlja pošast, ki širi svoje lovke čez mesto Ljubljana. V prenesenem pomenu ponazarja simbol potrošništva in problem ločevanja odpadkov. Tako lovke potrošništva kot tiste iz plastičnih vrečk so vsak dan daljše, kar utemeljuje osnovno sporočilo Artnakovega dela. “Pošast se je prilagodila okolju in zato preživela. Izpodriva nas iz vrha prehranjevalne verige. Morda ji celo uspe. Odvisno je od nas. Razmnožuje se z nepredstavljivo hitrostjo in ne pozna milosti,” je dodal The Miha Artnak in na koncu omenil, da se lahko v bližnji prihodnosti prebudi na Kongresnem trgu še ena speča pošast - Skrivnost kosti, na katero so organizatorji naleteli v tednu ETZO, a jo je zadnji trenutek zakril prvi sneg.

2. Plastična kirurgija športnih dejavnosti

Katarina Mrvar in Luka Mancini iz oblikovalskega studia Lukatarina sta se v tednu ETZO posvečala izdelavi nogometnih žog iz plastičnih lončkov, kar sta poimenovala Ustavimo svetovno prvenstvo v plastičnih lončkih / Stop the world cup.

Po besedah dvojice Lukatarina najbolj priljubljen šport na svetu ni nogomet, temveč kopičenje odpadkov, ena izmed bolj absurdnih disciplin pa je potrošnja plastičnih kozarčkov. Zato so preko tedna v pravem športnem duhu pozivali, da skupaj  ustavimo to svetovno prvenstvo v plastičnih kozarčkih. (Nogometne) žoge različnih dimenzij iz plastičnih kozarčkov so vzbujale pozornost in zabavale mimoidoče, predvsem otroke. Po besedah Luke Mancinija za največjo izmed njih obstaja resna nevarnost, da se spremeni v jajce - gnilo jajce potrošniške družbe. Delo s plastičnimi lončki je bilo samo za tiste z jeklenimi živci in dobrim želodcem, saj so bili uporabljeni in polni umazanije.

3. Neizbežno ...

Ves čas je bil projektu za in pred petami BAGFOOT. Po nekaterih govoricah naj bi bilo vrečasto bitje pravzaprav umetniška gverilska intervencija v javnih, medijskih prostorih avtorjev Katarine Mrvar in Luke Mancinija. Slednji naj bi to pošast in njen značaj pravzaprav zarotniško domislil, medtem ko naj bi Katarina dejansko ustvarila stvorovo podobo. Vpadi BAGFOOT-a v različne oddaje, prispevke, prireditve, njegovi posnetki na spletu in izpadi na Facebooku ter njegovi sprehodi po Stari Ljubljani, so dodobra vznemirili javnost. BAGFOOT ostaja skrivnost, za katero ne vemo, če bo kdaj dokončno pojasnjena. 
Luka Mancini je ob otvoritvi umetniških del pomenljivo dodal, da smo BAGFOOT ...  pravzaprav in žal še vedno mi vsi.