Morje je vedno tam, tam za nas. Mogoče ga zato jemljemo za danega, za vseprisotno gmoto, ozadje, za katerega ni treba skrbeti. A kot pravijo o hierarhijah, »drek se kotali navzdol«, in kaj je najbolj spodaj na našem planetu? Ravno morje.

Morje je res na najbolj depresivnih lokacijah, a to je le geografski vic. Skriva pa pomembno resnico — veliko večino morja slabo poznamo, saj je pregloboko, predaleč, predrago, da bi nam ga že uspelo raziskati. Povedano drugače, za največji ekosistem na Zemlji ne vemo niti tega, ali je v dobrem ali slabem stanju.

Razsežnost oceanov (vir: Steve Haddock)

Še huje je, ker ga je večina v mednarodnih vodah, kjer je dosti težje uveljavljati dodatna pravila oziroma omejitve. Tako ali drugače imamo zavarovanih le 3% morja, pa še to se meri v površini. Na srečo se odstotek viša, konec julija pa so tudi Združeni narodi prepoznali potrebo po pospešenemu ukrepanju (mdr. zaradi cilja 14 SDG). Tudi za našo čajno žličko morja gre po ščepcih na bolje: po dveh letih nabiranja prahu je bil sprejet Načrt upravljanja z morskim okoljem, ki je podlaga za bolj podrobno spremljanje stanja ter ukrepanje za njegovo ohranjanje in izboljšanje.

Čeprav je večina oceanov črna škatla in neposredno ne vemo, kaj vse se tam dogaja, seveda poznamo nekaj svojih slabih vplivov. V morjih posredno konča ogromno odpadkov, vsako leto samo plastike okoli 8 milijonov ton (2010), več kot kamnita Keopsova piramida.

Vsako leto se izkaže isto: na plažah prevladujejo plastični odpadki (vir: International Coastal Cleanup)

Sploh ta plastika nam gre res na živce. Proizvedemo je vedno več, hkrati pa je vedno bolj očitno, koliko škode povzroča (do sedaj smo jo reciklirali samo devet odstotkov!). Za ilustracijo nekaj redkeje omenjenih primerov:

• komarji preživijo tudi na morskih odpadkih in en tak plavajoči splav je bil kriv za ponovni pojav malarije na manjšem otoku;
• v polarnih medvedih so izmerili visoke koncentracije pop pesticida DDT, ki so ga najbrž nabrali z bioakumulacijo iz hrane (plastika pa velja za toksinski magnet);
• tudi v morski soli najdemo mikroplastiko.

Ko jo vidimo, je po navadi na obali ali pa plava na gladini. A to je le plastična elita, vrh ledene gore, saj velika večina plastike lebdi globlje pod površjem ali pa potone do dna — če je seveda prej kaj po nesreči ne pohrusta. Tako so razni projekti zajema morskih odpadkov s plitvimi mrežami in presajanjem skoraj metanje peska v oči; kot da bi gasili požar s kanglico za zalivanje rož. Večine plastike v morju ne moremo odstraniti brez dodatne škode ekosistemu, sploh če je že razpadla na mikroskopsko velikost.

Mikroplastika kot posledica enega strojnega družinskega pranja oblačil (vir: EBM/MACE lab)

Zato je toliko bolj pomembno, da to preprečimo že pri viru, za kar imamo veliko možnosti tudi mimo dolgočasnih (med)narodnih zakonodajnih pobud in protestiranja pri proizvajalcih. Vsakdo se lahko izogiba nakupu izdelkov s seznama na drugi sliki, takih s plastičnimi mikrogranulami (npr. kreme za piling) in plastičnim izdelkom (z alternativami) nasploh. Tudi za pralne stroje obstajajo lovilci mikrovlaken, filtrne vrečke in na koncu t. i. membranski bioreaktorji za učinkovito lovljenje mikroplastike na komunalnih čistilnih napravah, tik pred izpustom vode nazaj v naravo. Vestno ravnanje z odpadki in čistilne akcije imajo prav tako svoje mesto, saj večina morskih odpadkov izhaja s kopnega, obal in iz rek, kamor pa ne morejo priti sami.

Je morje res predaleč od oči, predaleč od skrbi?

Piše: Jaka Kranjc