Pogosta vprašanja

Državni zbor predlaga vladi, da pospeši postopke za gradnjo objektov za sežig komunalnih odpadkov. Vi pravite, da je ta predlog napačen in resno škoduje tako zdravju ljudi kot tudi vplivu na okolje. Zakaj?

Sežigalnice, so vir velikih količin nevarnih emisij (težkih kovin, policikličnih aromatskih ogljikovodikov, kot so dioksini in furani ... ). Iz dimnika sežigalnice pridejo kar 4 od 12-ih najbolj strupenih plinov kar jih poznamo, med njimi tudi dioksin.

 

Nevarne snovi se znajdejo v prehranski verigi. Hrana, ki je pridelana v okolici sežigalnic vsebuje povečane koncentracije dioksina, ta potem skozi hrano pride v naše telo. Naseli se v človekovem telesu in se nalaga v maščobah. Najobčutljivejši nanj pa so organizmi v razvoju, se pravi dojenčki, pri katerih lahko trajno ovirajo zdrav razvoj in povzročajo različne bolezni. V sebi zaradi načina življenja in težke industrije že bolj ali manj vsi nosimo dioksine, a vprašanje kakšne koncentracije, glede na to, da te raziskave pri nas sploh še ne obstajajo. Pri gorenju nastajajo tudi druge za organizem nevarne snovi, na primer živo srebro.

 

Doslej znani učinki dioksina na zdravje ljudi so naslednji:

  • močna kancerogenost;
  • motnje endokrinega sistema s posledicami v spolnem razvoju;
  • reprodukcijske motnje z neplodnostjo pri obeh spolih;
  • motnje razvoja zarodka s posledicami v razvoju živčnega sistema;
  • motnje v razvoju imunskega sistema.

 

Zaradi teh doslej znanih dejstev o pogubnih vplivih dioksinov na zdravje živih bitij, se za njihovo vsebnost v živilih zanje predpisujejo vse strožje omejitve. Še posebej zato, ker jih je v majhnih koncentracijah zelo zahtevno meriti. Z raziskavami so ugotovili, da več kot 80% dioksinov proizvajajo prav sežigalnice odpadkov, ki dolgoročno kontaminirajo zemljišča in življenjsko okolje vseh živih bitij. Znanstveniki odkrivajo škodljivost dioksinov v vse manjših koncentracijah.

 

Študija francoskega Državnega centra za neodvisne informacije (CNIID), objavljena januarja 2003, je zajela 70 francoskih sežigalnic in pokazala, da je populacija v njihovi okolici izpostavljena resnim tveganjem (anomalije kromosomov in posledično deformacij obraza, ledvic in spola). Julija 2003 so v dodatnem poročilu napisali, da so v eni od raziskanih pokrajin (Rhone-Alpes), v 10 letih odkar so tam postavili sežigalnice, odkrili tovrstne deformacije pri 200 otrocih.

 

Emisije iz sežigalnic je izjemno težko nadzorovati, sploh pa med samim obratovanjem, ko merjenje emisij ni mogoče. Meritve tako ponavadi potekajo le 2x letno in so v naprej pripravljene, ker gre za zahteven postopek. Seveda so zato tudi napovedane v naprej in tako omogoča sežigalnici manevrski prostor, da za merjenje prilagodi obratovanje in vrsto vhodnih odpadkov. Gre torej za nadzorovano merjenje emisij sežigalnic, tako ti podatki niso realni.

 


 

Ampak, zagovorniki pravijo, da kljub velikim naložbam sežigalnice potrebujemo, ker rešujejo problem odlaganja odpadkov. Kako odgovarjate?

Opozoriti je potrebno, da ne drži argument, da sežigalnice opravičijo svojo izgradnjo s tem, ker rešujejo problem odlaganja odpadkov. V resnici po sežigu še vedno ostane do tretjina vhodne količine odpadkov. Del teh odpadkov se uvršča med nevarne, zato zahtevajo posebno (dražje) ravnanje in odlaganje na odlagališču nevarnih odpadkov. V Sloveniji imamo samo eno takšno odlagališče.

 

Kot praksa zmanjševanja stroškov delovanja sežigalnic, se v evropskih državah pogosto pepel, ki ostane po sežigu, uporablja v gradbene namene. Delovanje erozije prej ko slej povzroči sproščanje teh snovi v okolje. Takšen primer je Newcastle, Velika Britanija, kjer so v letih 1994 – 1999 pepel iz sežigalnice uporabljali za tlakovanje sprehajalnih stez in kot gnojilo za zelenice. Nedavne analize pepela pa so pokazale, da je onesnažen z izredno visokimi nivoji težkih kovin in dioksinov.

 

Sežiganje in odlaganje odpadkov tudi nista v skladu s konceptom trajnostnega gospodarjenja z odpadki. V obeh primerih gre namreč za uničevanje naravnih virov, medtem ko naši vplivi na okolje že močno presegajo kritične meje in ogrožajo regulacijske sposobnosti Zemlje. Temu sledijo tudi programi EU za naslednja leta. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik pravi: „Odpadki so preveč dragoceni, da bi jih preprosto odvrgli, in če z njimi ustrezno ravnaš, lahko njihovo vrednost preusmeriš nazaj v gospodarstvo. Šest držav članic že združuje skoraj nično stopnjo odlaganja z velikim obsegom recikliranja. S tem ne le izkoriščajo vrednost odpadkov, temveč so tudi ustvarile cvetočo industrijsko panogo in številna delovna mesta. Glede na to poročilo jim je to uspelo tako, da so preprečevanje nastajanja, ponovno uporabo in recikliranje odpadkov s pomočjo izbranih gospodarskih instrumentov naredile ekonomsko privlačnejše. Z državami članicami in lokalnimi organi si zdaj delimo odgovornost, da zagotovimo učinkovito uporabo teh instrumentov in jih razširimo po vsej EU. To je eden ključnih ciljev časovnega okvira za Evropo, gospodarno z viri.

 


 

Koliko energije denimo lahko privarčujemo z reciklažo, namesto s sežigom odpadkov?

3–5x več energije privarčujemo z recikliranjem, kot jo lahko s sežigom odpadkov pridobimo. Potrebno je namreč upoštevati celoten snovni tok, vse od pridobivanja surovin iz naravnih virov, ki pa je praviloma energetsko potratno in okolju neprijazno.

 

Argument zagovornikov gradnje sežigalnic je, da te proizvajajo zeleno energijo oziroma energijo iz obnovljivih virov. Surovine in materiali večinoma niso obnovljivi viri. Raziskave so dokazale, da sežigalnice lahko učinkovito proizvajajo električno energijo samo v primeru, da v njih sežigamo odpadke, ločene na frakcije (visokokalorične). Te frakcije so predvsem plastika, les in papir. Ločeno zbiranje komunalnih odpadkov tako samo po sebi še ne pomeni, da jih bomo preko recikliranja vrnili v snovne tokove. Rumene vreče z ločeno zbrano plastiko lahko končajo tudi v sežigalnici, kjer sicer resda proizvedemo nekaj energije, a bi jo z recikliranjem prihranili mnogo več. Ponavadi je zaradi nizke energetske vrednosti mešanim komunalnim odpadkom potrebno dodajati gorljive snovi kot so premog in naftni derivati (t. i. sosežig). Če sežigamo mešane odpadke, je proizvodnja energije nekajkrat manjša od te, ki bi jo privarčevali, če bi odpadke reciklirali.

 


 

Pravite, da je za obratovanje takšnih objektov treba imeti stalen tok odpadkov. Kaj to v praksi pomeni? Bodo sežigalnice tekmovale z reciklažno industrijo za večje količine odpadkov?

Praksa sežigalnic je, da z lokalnimi skupnostmi podpišejo dolgoročne pogodbe o dobavi ustreznih količin odpadkov, kar lahko neposredno preprečuje uvajanje ločenega zbiranja, ponovne uporabe, recikliranja in kompostiranja komunalnih odpadkov.

 

Osnova za kapacitete sežigalnic so ocene o naraščanju količin komunalnih odpadkov za naslednjih pet do deset let. Vendar količine pogosto ne naraščajo po načrtih. Zaradi ločenega zbiranja in preusmerjanja v ponovno uporabo, recikliranje in kompostiranje količine preostanka komunalnih odpadkov padajo. V Veliki Britaniji na primer, je Ministrstvo za okolje (DEFRA) ocenilo 3% letno rast nastalih komunalnih odpadkov za obdobje 2001 – 2007. Dejansko so količine komunalnih odpadkov narasle zgolj za 0,2%. Kapacitete sežigalnic so določene na podlagi ocen in ne dejanskega stanja.

 


 

Promet v Sloveniji povzroča večje emisije drobnih prašnih delcev kot sežigalnica

Po podatkih Evropske okoljske agencije je bilo v Sloveniji v letu 2005 kar 44,6 % prebivalcev Slovenije izpostavljeno prekomernim preseganjem dnevne mejne vrednosti za koncentracijo delcev PM10 (drobnih prašnih delcev) v zunanjem zraku. V EU je izpostavljenost prebivalstva manjša: v letu 2005 je bilo 28 % prebivalcev EU izpostavljenih prekomernim preseganjem dnevne mejne vrednosti za delce.

 

Študija Evropske okoljske agencije navaja, da je v letu 2005 zaradi izpostavljenosti delcem PM10 prezgodaj umrlo kar 1700 (tisoč sedemsto) prebivalcev Slovenije.

 

Območje Ljubljanske kotline bi, zaradi preseganja trdih delcev ter hrupa, morali definirati kot degradirano območje, kar pomeni, da dodatna umestitev novih onesnaževalcev ni dovoljena. Letos bo zaradi onesnaženosti s PM10 za degradirano območje razglašeno območje Zasavja. V Sloveniji so bile v preteklih letih izmerjene koncentracije delcev PM10, ki so nad dovoljenimi mejnimi vrednostmi,na večini merilnih mest: v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zasavju, Novi Gorici in Rakičanu pri Murski Soboti, od začetka meritev leta 2010 pa tudi v Novem mestu in Kranju.

 

Že brez dodatnih virov škodljivih delcev, se nam v kratkem obeta tožba Evropske komisije zaradi preseganja koncentracij delcev PM10. Gradnja sežigalnic bi bila iz tega vidika velik korak nazaj, saj v nobenem primeru stanja ne morejo izboljšati, vsi dokazi pa kažejo na poslabšanje.

 


Ministrstvo si ne more privoščiti, da bi izdalo dovoljenje za nekaj, kar ima negativne vplive na okolje.

Pristojna ministrstva so izdala dovoljenje za:

  • Sosežig odpadkov cementarni Lafarge
  • Proizvodnjo v Kemiplasu
  • uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki so zakrivila pomore čebel v Sloveniji

 

Če gledamo dalj v preteklost, so z dovoljenji obratovali:

    • Rudnik živega srebra v Idriji
    • Rudnik svinca v Mežici
    • Proizvodnja in uporaba azbesta
    • Iskra Semič - do izlitja PCB v reko Krupo, Bela Krajina

 


 

Kakšne so alternative?

Preprečevanje nastajanja odpadkov predstavlja prvo fazo na poti reševanja problematike odpadkov, saj je najboljši odpadek tisti, ki sploh ne nastane. Odločilen vpliv v tej fazi ima okolju prijazno in inovativno oblikovanje izdelkov in embalaže, izbira tehnologij za njihovo proizvodnjo ter materialov, ki jih je po končani dobi uporabe možno preprosto ponovno uporabiti ali razgraditi na posamezne materiale, ki jih zatem preko recikliranja čim lažje vrnemo v snovne tokove. Pri preprečevanju nastajanja odpadkov lahko dosežemo dva učinka, in sicer kvantitativno preprečevanje odpadkov s tem, da se zmanjša celotna količina odpadkov in kvalitativno s tem, da se zmanjšajo okolju škodljive snovi v odpadkih. Učinki teh ukrepov se kažejo v varčevanju s surovinami in energijo, zmanjšanju emisij, varčevanju z deponijskim prostorom, zmanjšanju transportnih in tudi skupnih stroškov.

 

Seveda pa moramo vzpostaviti tudi učinkovit sistem ločenega zbiranja, sortiranja in obdelave odpadkov, ki nastanejo bodisi v proizvodnih procesih, bodisi po zaključku njihove uporabe. Pri tem lahko odpadke uporabimo neposredno v nespremenjeni obliki (npr. vračljiva embalaža) in posredno v postopkih reciklaže za pridobivanje novih materialov.

 

ARSO med drugim ugotavlja, da smo na področju preprečevanje nastajanja odpadkov šele v začetni fazi, saj so nujne spremembe tako pri izdelavi izdelkov kot tudi visoka okoljska ozaveščenost prebivalstva. Torej lahko z izboljšavami ločenega zbiranja, osveščanjem, večjim poudarkom ponovni uporabi ter drugimi ukrepi, ki so se doma, v EU in po svetu izkazali za učinkovite, do leta 2020 (nadaljnjih 8 let) zagotovo znižamo nivo preostalih odpadkov do te mere, ko sežig ne bo potreben. Ob tem pa ohranjamo dragocene naravne vire in v različnih regijah odpremo nova delovna mesta. Po izkušnjah drugih držav je pri tem ključna vloga države z znanjem, financiranjem projektov in ustrezno davčno politiko in zakonodajo.

 


 

Termična izraba odpadkov ali sežigalnica?

Izraz termična izraba odpadkov se uporablja za sežig odpadkov, pri katerem proizvedemo električno in / ali toplotno energijo, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za sežig.

Za razliko na primer od procesov anaerobne presnove (anaerobic digestion ali AD), ki potekajo v kontroliranih pogojih, kjer nastaja metan, ki ga lahko izrabimo za pridobivanje energije in toplote. A za to potrebujemo ločevanje biološko razgradljivih odpadkov na viru. Produkt takšnih procesov je kompost, ki ga lahko uporabimo za izboljšavo prsti. Tovrstne objekte je Razvojni program ZN označil kot enega najbolj uporabnih decentraliziranih virov oskrbe z energijo, saj niso tako kapitalsko intenzivni kot velike naprave.

 

V Sloveniji ločeno zberemo in kompostiramo zgolj 2% komunalnih odpadkov, medtem ko na primer Avstrija 40%, številne druge države pa med 18 in 28%.

 


 

Za do 35 odstotkov odpadkov je tako le vprašanje, ali jih bomo energijsko izrabili ali odložili

Problema se je potrebno lotiti pri glavi in ne pri repu. Evropska unija in seveda tudi Slovenija na področju ravnanja z odpadki vedno pogosteje uporabljata načelo podaljšane odgovornosti proizvajalca, kjer so ustrezno ravnanje z določenimi vrstami odpadkov zavezani zagotoviti sami in ne gospodinjstva ali lokalne skupnosti. Takšna zakonodaja na primer velja na področju odpadne električne in elektronske opreme, avtomobilov in deloma za odpadno embalažo, odpadnih baterij.

 

To je povzročilo povečano uporabo recikliranih in reciklabilnih materialov v teh izdelkih, v nekaterih primerih tudi ponovno uporabo. Ko so proizvajalci morali zagotoviti vračanje odpadnih baterij, so se na primer na trgu kmalu pojavile manj nevarne baterije in baterije za večkratno uporabo, pa LED svetilke, ki porabijo bistveno manj energije. To nam nakazuje, da z inovativnimi pristopi in ustvarjalnostjo lahko prekinemo linearne snovne tokove in ohranjamo naravne vire. V Nemčiji na primer je uporaba tega načela pri ravnanju z odpadno embalažo povzročila, da je s trga izginilo kar 90% sekundarne embalaže.

 

Evropska komisija ocenjuje, da se je mešanica obdavčitev in prepovedi odlaganja in sežiganja, ter programov za spodbujanje odgovornosti proizvajalcev ter sistemov „plačaj, kot odvržeš“, izkazala za najučinkovitejše orodje za preusmeritev tokov odpadkov v trajnostnejšo smer. Za uresničitev ciljev Časovnega okvira za Evropo, gospodarno z viri  (tj. minimizirati odlaganje odpadkov na odlagališčih, karseda povečati obseg recikliranja in ponovne uporabe ter omejiti pridobivanje energije iz odpadkov na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati), napoveduje, da bo te gospodarske instrumente obširneje uvedla v vseh državah članicah.

 


 

S sežigom odpadkov znižujemo emisije toplogrednih plinov (metan)

Raziskava organizacije Friends of the Earth (2007) ugotavlja, da imajo sežigalnice, ki pridobivajo zgolj električno energijo, za 33 % večji izpust CO2 na enoto ustvarjene energije, kot elektrarne, ki uporabljajo plin. Do leta 2020 naj bi - zaradi večjega deleža recikliranja in izboljšanih tehnologij - tovrstne sežigalnice postale tako velik onesnaževalec z emisijami CO2 kot elektrarne na premog in se za 78% slabše odrezale celo od plinskih elektrarn.

 

CO2 je toplogredni plin. Da sežigalnice zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov je zgolj mit.

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

 

Društvo Ekologi brez meja
Trubarjeva 50 (2 nad.)
1000 Ljubljana
info@ocistimo.si 040 255 433