Včasih je smiselno reciklirati tudi kakšno vsebino, ne le odpadkov, ki jih nismo uspeli preprečiti. Z biorazgradljivo, biosnovano, bioplastiko ni nič drugače. Osvežimo malo pojme.

Kakšna je sploh razlika med temi tremi stvarmi? Pred leti smo prevedli infografiko, ki jo najdete na strani 14 Košarice dobrin. Na kratko pa:

• bioplastika ne obstaja, termin je zaradi nejasnosti zavajajoč, saj združuje tako bioosnovane plastike kot biorazgradljive,
• bioosnovane plastike so narejene (pogosto večinoma) iz nefosilnih surovin kot so rastlinski škrobi, končni produkt pa je največkrat konvencionalna plastika — iste kemijske spojine kot če bi jo naredili iz nafte,
• biorazgradljive plastike so lahko narejene iz česarkoli, razpadejo pa le redko, samo pod točno določenimi pogoji.

To je ta ključni problem, ime namiguje eno, realnost pa je drugačna. Z vidika preverjenosti je sprejemljiva le industrijsko kompostabilna embalaža s standardom EN 13432. Domače kompostiranje ne doseže dovoljšnjih temperatur in postopek razgradnje traja lahko tudi čez eno leto. Na tleh, v rekah in morjih taka plastika ne razpade do konca. Za neembalažne izdelke je situacija še slabša, saj so ponavadi debelejši, z manjšo aktivno površino in so tako kemijski procesi še počasnejši.

Več o tem smo pisali že leta 2017, ko smo razbijali mite in raziskovali potencial za zmanjšanje onesnaževanja. Če povzamem, je situacija spet še slabša — tudi za certificirane izdelke morda na koncu lokalno ne bo primerne destinacije — tudi slovenske kompostarne v veliki meri zavračajo kakršnokoli plastiko med organskimi odpadki. Pred vsako rabo se je zato treba prej posvetovati s komunalo, kar pa seveda nikakor ni praktično.

Biorazgradljiva plastika se še vedno promovira kot odgovor na slabosti navadne plastike, a v resnici s sabo prinaša celo minsko polje problemov in zavajanja. Včasih namenoma, pogosto pa enostavno zaradi pomanjkanja razumevanja in slabega označevanja. Kakšno zmedo to lahko povzroča si lahko preberete v tokratni kolumni. Tudi SUP direktiva (prepovedi plastičnih slamic za enkratno uporabo ipd.) obravnava vse vrste plastike enako, kar pomeni, da se z biorazgradljivo ne moremo izogniti določilom. 

Pričakujemo, da bo prihajajoča direktiva o zelenih trditvah ("green claims") na področju označevanja izdelkov in raznih slabih okoljskih znakov naredila red. Podobno se morda zgodi, da bo stanje izboljšala prenovljena direktiva o embalaži in odpadni embalaži, čeprav se tiče samo embalaže. Med drugim določa tudi minimalno število ciklov rabe, da se embalaža lahko smatra za ponovno uporabljivo.

Prava rešitev, ki je v trenutnem osnutku te direktive, preskoči cel problem biorazgradljivosti in npr. za javne institucije in prireditve enostavno predpisuje rabo ponovno uporabljive embalaže za hrano in pijačo. Kar je res rešitev kot se spodobi za prihajajočo dobo krožnega gospodarstva.