Ni se mi mačka sprehodila po tipkovnici, to je le kratica projekta Going back to a green future. Ta teden je pri nas potekala kratka izmenjava partnerjev iz Slovenije, Litve, Romunije, Španije in Cipra. Zanje smo pripravili lahkoten, a pester program učenja o različnih vidikih problematike odpadkov.

V resnici je bil to že drugi obisk, a je pandemija poskrbela, da je bil prvi izveden na pol na daljavo. Ker udeleženci takrat niso mogli obiskati Slovenije, smo del ogleda dobrih praks posneli vnaprej, preko spleta pa potem organizirali ogled posnetkov in pogovore z  odgovornimi za te dobre prakse. Med njimi so bili Vrtec Vrhnika, Zmešani festival, več dobrih praks iz Kranja in seveda nekaj naših internih.

Tokrat je tako ostalo več časa za introspekcijo in učenje skozi igro. Med drugim smo izvedli obe naši skupinski igri (na temo odpadne hrane in tekstila), zero waste lov na zaklad po Ljubljani, preslabo vreme pa je žal onemogočilo še gozdno učenje. Igre so dopolnile kratke predstavitve Umanotere, Focusa in CMEPIUSA, predavanje o digitalnemu onesnaževanju ter ogled dokumentarnega filma Just Eat it.

O čem pa projekt sploh je? Z nenavadnim imenom spominja na znanstveno fantastiko, a v resnici gre za manjši projekt programa Erasmus+. Manjši v smislu, da je namenjen predvsem medsebojnemu učenju in internim izboljšavam, brez podrobnih "intelektualnih rezultatov".

Vseeno je nastal kratek akcijski načrt, v okviru katerega smo Ekologi brez meja podrobneje pogledali naše prevozne navade in ovrednotili njihov vpliv. Kot organizacija, ki že od vsega začetka večino dela opravi na daljavo ("remote-first"), je bil naš ogljični odtis prevozov že v osnovi nizek, a to ne pomeni, da ni prilik za izboljšave. Kot radi rečemo: vedno smo srečni z doseženim, a nikoli zadovoljni, ker se da vedno narediti še več, bolje.