Ljudje smo čudna bitja – bitja navad. Če se nam nekaj zdi »običajno, sprejeto, kot že od nekdaj«, potem to z lahkoto in brez pomisleka sprejmemo. Ko pa naletimo na nekoliko drugačno idejo, pa se nam zdi vse skupaj preveč sumljivo, da bi poskusili. Ko povem, da nimam avtomobila in uporabljam car-sharing storitve, me vsi vprašajo, če se mi zdi ok, da sedem za nekom na stol, da ne vem, s kakšnimi rokami je prijemal volan, da nikoli ne vem, v kakšnem stanju bom dobil vozilo … Ko pa se usedejo na gostilniški stol, kjer je morda ravno prejšnji večer skupina mladih fantov na fantovščini počela bog ve kaj, pa tega pomisleka ni. Niti ga ni, ko vzamemo zadnjo uspešnico iz knjižnice, ki smo jo seveda čakali dva meseca, ker je tako brana in vseskozi izposojena. Nimamo pomislekov, pa čeprav je verjetno nekaj sto ljudi pred nami poslinilo prst, ko so obrnili stran in je na tisti eni strani vsaj sto večerij, mikroflora stotih ust, slana voda s plaže ali pa – upam, da ne – ostanek s slabo umite roke, ki je obračala liste med branjem na stranišču.
Vse, kar je torej »novo« (v resnici je delitvena ekonomija stara ravno toliko kot človeštvo), se nam zdi nenavadno in zato pristopamo do ideje z veliko mero dvoma. Razumem starejše, ki imajo tako popotnico iz nekih prejšnjih časov – ko se stvari res ni dobilo. In če je bilo nekaj na voljo, je ljudi gnal neke vrste nagon, da si stvar priskrbijo in jo imajo – za hude čase. In razumem, da so časi, ko je »bilo vse naše« mimo in ljudem nekaj pomeni, da je nekaj samo njihovo. Ampak tej ideji, ki temelji na neki čustveni osnovi, nasprotuje čisto vsak razumen argument.
Z izposojo in ponovno uporabo naredimo nekaj dobrega za okolje (manj odpadkov, manj porabljenih surovin), za druge (manj izkoriščanja delavcev za nizka plačila, da lahko proizvajamo stvari, ki si jih lahko privošči vsak) in predvsem zase. Odločitev za izposojo, souporabo in ponovno uporabo je v bistvu predvsem sebična – s tem zmanjšamo svoje stroške za nakup predmeta in kasnejše odlaganje odpadkov, porabo prostora za shranjevanje in preložimo del skrbi na druge, saj nimamo dela s servisi, registracijami, vzdrževanjem ipd. Verjeli ali ne, odločitev, da bom brez avta mi letno prihrani nekaj tisočakov in kar nekaj ur, ki bi jih s servisom, registracijo in tehničnim pregledom, obiski črpalk, menjavo pnevmatik in podobnim zapravil za pločevino. Tako pa si, kadar se pojavi potreba, izposodim poln, čist in vzdrževan avto, pa še parkirišča mi ni treba iskati. Prav tako se ne ukvarjam s tem, kdaj bo treba natočiti gorivo v avtobus ali s tem, kdaj mi bo uspelo posesati vlak.
Zatorej nasvet za prihodnjič: ko se vam bo zdelo nujno, da kupite sušilnik sadja, ker vam je slučajno jablana po petih letih spet dobro obrodila, se raje odpravite v knjižnico stvari in si ga izposodite. Pa boste lahko na mesto, kjer bi pet let počival sušilnik, raje pospravili suhe krhlje za čez zimo.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.