V Sloveniji smo v zadnjem letu soočeni s poskusi pospešenega in sistematičnega zmanjševanja ali odvzema pravic sodelovanja civilne družbe kot posameznic ter posameznikov ter nevladnih organizacij, v najpomembnejših pravnih postopkih s področja varstva okolja. Ob ostalih spremembah je degradacija okoljskih pravnih varovalk ena izmed tistih, ki bo imela na naše življenje, dolgoročno, največji vpliv.

Vsi, ki delujemo na področju okolja, smo že slišali za Arhuško konvencijo, ki predstavlja desetletja izkušenj in modrosti pri soočanju z okoljskimi boji v državah po svetu. Ravno te izkušnje so bile leta 1998 zbrane v konvenciji, ki temelji na treh stebrih: na prostem dostopu javnosti do informacij okoljskega značaja, na omogočanju javnosti, da sodeluje pri odločanju, ki vpliva na okolje, ter na prostem dostopu do pravnih sredstev za varstvo pravic do obveščenosti, sodelovanja pri odločanju ter za uveljavitev širše okoljske nacionalne zakonodaje.

Kaj pravzaprav dosežemo s temi pravicami kot javnost? Postanemo sogovornik, ki ga oblast mora upoštevati pri okoljskih politikah, strategijah, investicijah. Postanemo tista kontradiktorna (nasprotna) stranka, ki preizprašuje odločitve in posege oblastnikov v naravo; zastopamo naše zdravje in kakovost našega življenja, ter delujemo v imenu narave, ki zase govoriti ne more. Dejstvo, ki je bilo prepoznano že v mednarodnem pravu je, da oblast pri okoljskih odločitvah in posegih v prostor pogosto nastopa v dvojni vlogi. Predstavlja tako stran investitorja oz. investicije (oblast si želi izpeljati nek poseg, graditev), kot tudi organ, ki presoja zakonitost tega posega. Zato lahko zlahka in pričakovano pridemo do situacije, ko je zakonitost posega sekundarnega pomena in se na okoljske predpise 'pozabi' v luči kratkoročnih interesov. Ravno v to praznino in odsotnost kontradikcije pa s svojim delovanjem vstopamo kot civilna družba. Tudi mi zasledujemo svoje interese, ki pa so večinoma precej bolj dolgoročni – še posebej pri nevladnih organizacijah. Ne zanimajo nas le nova delovna mesta, dobički in hiter zaslužek, temveč razmišljamo o posledicah posegov čez leto ali 10 - v prihodnosti, ki presega dobičkonosnost obrata. Pravice civilne družbe v okoljskih postopkih, ki smo jih pridobili do tega trenutka, so tiste, ki zagotavljajo demokratično, transparentno in dolgoročnejše delovanje oblasti.

Pred seboj imamo konflikt kratkoročnega in dolgoročnega razmišljanja, ki je v naši družbi v sodobnem času nadvse prisotno, ne glede na vladajočo opcijo. Kljub temu pa utemeljeno pričakujemo, da tisti, ki predstavljajo oblast, spoštujejo višji standard in poznajo razliko med ugajanjem individualnim interesom ter delovanjem v dobro ljudi, ne glede na politične posledice. Izločanje civilne družbe je vselej bila in vselej bo, le kratkoročna opcija, kar nas uči tudi zgodovina. Vprašanje v tem trenutku je sledeče; koliko okoljske degradacije bomo lahko sanirali, ko bomo ponovno začeli delovati dolgoročno?

p.s. Obrazložitev zadnjih sprememb pravic sodelovanja NVO v okoljskih postopkih v Zakonu o varstvu okolja in Zakonu o urejanju prostora najdete na tej in tej povezavi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.