Avtor: Uroš Robič, Inštitut za vode RS, dne 6. august 2021, 13:08

“Kjer osel leži, tam dlako pusti,” je lep pregovor, ki opisuje neotesanca, ki za seboj pusti smeti ali sledi. Tem sledem lahko sledimo v pradavnino, kjer so iz ostankov kosti, lesa ali lončenih izdelkov ugotovili, kaj so takrat jedli in kako so takrat živeli. Kaj bi lahko prihodnjim rodovom o nas povedale današnje smeti kot zapuščina, je težko napovedati. V bakreni dobi so bili značilni izdelki iz bakra, mi pa živimo v dobi plastike. Verjetno bi arheologi prihodnosti ugotovili, da so bili plastični odpadki prisotni prav povsod, od najvišje točke v Himalaji do najglobje točke oceana.

Odpadki pa znajo biti zelo zanimivi tako z vidika materiala kot človekove miselnosti. Največkrat sem se spotaknil ob vprašanja, zakaj je nekaterim ljudem tako vseeno, kam odvržejo odpadke? Še večji absurd se mi je zdel, zakaj bi nekdo v avto naložil kavč, hladilnik in TV in vse to peljal mimo zbirnega centra (kjer bi odpadke prevzeli brezplačno) in odložil v gozd? Zakaj nekdo odvrže odpadke pred koš za smeti, čeprav je le ta prazen? Odgovore sem našel v človeških navadah. Še pred kratkim so naši dedki in babice poznali ponovno uporabo, rinfuzo, odvrgli niso skoraj nič hrane ali oblačil. Navade, ki jih je zasenčila potrošnja in prekomerna uporaba plastike. V otroštvu so me starši naučili preprostega načela, da v naravo ne sodi nič, kar ni iz nje prišlo.

Na Inštitutu za vode RS sem začel sodelovati na problematiki morskih odpadkov. Posebej všeč mi je bilo vzorčenje odpadkov na slovenski obali. Pobiranje in vzorčenje odpadkov z namenom popisa in kategorizacije ter ugotovitve vrstne sestave in števila odpadkov. Tako smo prišli do zaskrbljujočih številk, ki smo jih s čistilnimi akcijami samo še potrdili. Na slovenski obali so najpogostejši odpadek cigaretni ogorki. V letu 2019 so jih prostovoljci v okviru čistilne akcije Čista obala, kjer se tudi beleži število odpadkov, samo v 2 urah, poleg ostalih odpadkov, pobrali več kot 20.000.

Kljub zaskrbljujočim številkam pa še obstaja upanje. Z leti opažamo večjo ozaveščenost ljudi. Problematika plastičnih odpadkov in mikroplastike postaja vedno bolj prepoznavna. Skozi leta se rahlo zmanjšuje število odpadkov na meter slovenske obale. K temu botrujejo številne čistilne akcije, katerih namen je ozaveščanje ljudi in odstranjevanje odpadkov. Pri vzorčenju odpadkov na obali velikokrat opazimo, da obiskovalci sami poberejo odpadke z plaže. Pri čiščenju morja sodelujejo slovenski ribiči. Ti med ribolovom ujamejo tudi smeti, ki jih pripeljejo na kopno, s čimer zmanjšujejo onesnaženost. Številna obalna društva in občine organizirajo redne čistilne akcije. V šolskem sistemu je problematika vključena v učnih programih, razpisani so številni projekti, ki pripomorejo k boljši ozaveščenosti. Eden izmed atraktivnejših projektov je projekt Pirati Plastike - dajmo Evropa, kjer je učencem dana možnost, da postanejo raziskovalci na področju onesnaženosti na slovenskih rekah.

Mislim, da ozaveščanja o onesnaženju ni nikoli preveč in da plujemo v pravi smeri. Ponavadi se ozaveščeni ljudje najpogosteje udeležujejo čistilnih in ozaveščevalnih akcij ter predavanj. Seveda je proces dolgotrajen in bo potrebnih še nekaj generacij, da se spremenijo zakoreninjene navade. Mogoče pa je še upanje, da za nami ne bo sledi/smeti za prihodnje rodove.

Uroš Robič, Inštitut za vode RS (foto: Katja Sreš)

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.