Avtor: Jaka Kranjc, dne 12. october 2021, 09:10

Razširjena, podaljšana ali uradno proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO) je eden ključnih konceptov modernega upravljanja z odpadki in viri. Po skoraj desetletju prepiranja se nam končno obeta konkretna posodobitev. A za kaj sploh gre?

Koncept je relativno mlad, star le kot samostojna Slovenija, v našo zakonodajo pa je prišel z vstopom v Evropsko unijo. Pod proizvajalčevo odgovornost razumemo, da ta proizvede kakovosten izdelek, ki bo služil namenu, proizvajalec pa bo svojo odgovorno ravnanje dokazoval preko standardov in včasih garancije za končnega kupca. Načeloma pa se z nakupom vse konča, proizvajalec dvigne roke nad zadevo, s preostankom življenjske dobe izdelka pa se moramo ukvarjati drugi.

Tu nastopi bistvo razširjene proizvajalčeve odgovornosti, ki ga zaveže, da za svoje izdelke poskrbi tudi, ko postanejo odpadki. Torej najmanj, da jih ločeno zberemo in da gredo v nadaljnjo predelavo. Ko je vez med svetovoma izdelkov in odpadkov močna, proizvajalci dobijo tudi koristne povratne informacije, na podlagi katerih lahko izboljšajo zasnovo izdelkov, da bodo imeli daljšo življenjsko dobo, bili večkrat uporabni, bili manj problematični odpadki ipd. Sam strošek pa jih v teoriji sili k zmanjševanju količin svojih odpadkov na sploh. A veliko je odvisno od konkretnega zastavljenega sistema in uspešnosti njegovega izvajanja.

Zakon o varstvu okolja, ki je pravna podlaga za sistemsko izvajanje razširjene odgovornosti, ima definicijo:

Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti je sklop predpisanih ukrepov, ki zagotavljajo, da proizvajalci določenih izdelkov nosijo finančno ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov, ki nastanejo iz izdelkov.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1J)

Podrobneje si oglejmo ključne poudarke, ki so podčrtani v definiciji:

1. Razširjena odgovornost ne velja avtomatsko za vse izdelke

Zapovedana je le za določene skupine, kjer se je že izkazalo, da je to potrebno. V Sloveniji jih imamo za odpadne baterije, elektronsko in električno opremo, embalažo, motorna vozila, gume, fitofarmacevtska sredstva in zdravila. Prve štiri so obvezne po celotni Evropski uniji, večina držav ima tudi razširjeno odgovornost za gume, Slovenija pa še nadstandard z zadnjima dvema. Bolj žalosten nadstandard je tudi, da moramo imeti razširjeno odgovornost za nagrobne sveče, saj smo ena redkih držav s tako velikanskimi količinami odpadnih sveč na prebivalca.

V drugih državah imajo še sisteme za odpadna olja, grafični papir, kmetijske folije, na Nizozemskem celo za steklo oken, z največ dodatnimi pa prednjači Francija: tekstil, nekatera nekomunalna embalaža, pohištvo, nekatere kemikalije in nevarni odpadki, del medicinskih odpadkov, pisarniška oprema, kartuše za tiskalnike, mobilne hiše in po novem za glavne higienske izdelke (menstrualne, plenice, vlažilne robčke)!

Nizek delež proizvajalčeve razširjene odgovornosti v celotni masi izdelkov na trgu (Redesigning Producer Responsibility, ZWE, 2015)

Trend v razvitih državah je širitev razširjene odgovornosti proizvajalca na vedno nove skupine izdelkov. Evropska komisija na primer že razmišlja o sistemih za oblačila in tekstil, morda pa nas čakajo tudi za gradbene odpadke. Z vedno bolj ambiciozno zakonodajo tudi dvigajo minimalne standarde za sisteme razširjene odgovornosti, za začetek prihodnjega leta pa je napovedana nadgradnja na področju odpadne embalaže. Do takrat bo najbrž tudi že znano, kako bo izgledala razširjena odgovornost za nekatere plastične izdelke za enkratno uporabo (mdr. tobačni).

Da nam v Sloveniji manjka pokritost določenih skupin proizvodov, je očitno tako iz sortirnih analiz mešanih odpadkov (več v ločenem članku) kot iz prisotnosti drugih problematičnih odpadkov (npr. kmetijske folije), ravnanje s katerimi je povsem socializirano in zanje plačuje širša družba.

2. Zagotavljanje razširjene odgovornosti imamo organizirano na dva načina

Ali proizvajalci sami zagotavljajo vse potrebno ("individualni sistem") ali pa v ta namen uporabijo skupno organizacijo ("shema"). Ta se potem namesto njih ukvarja z odpadki njihovih proizvodov.

Med državami je precej razlik v tem, kako so take sheme organizirane, ali je dovoljena konkurenca in kakšen je nadzor. Ponekod je ena shema na vrsto izdelka, drugje jih je več za isto vrsto, a se vsaka ukvarja z ločenim materialom, spet drugje pa jih več pokriva iste odpadke. Tak primer je tudi slovenska odpadna embalaža, kjer imamo bolj ali manj hude težave praktično odkar smo prešli iz ene neprofitne sheme na slabo delujoč model z več konkurenti. Prihajajoča sprememba Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) to dokončno odpravlja in hkrati iz evropske zakonodaje prenaša višje minimalne zahteve za delovanje.

Obeta se boljša transparentnost delovanja in izvoza, za pravilnost bodo skrbela obvezna predplačana jamstva državi, manj bo izogibanja plačevanju in "dumpingu" prispevkov, manj bo priložnosti za korupcijo prek vertikalnega povezovanja in obvezna bo neprofitnost. Sheme bodo lahko samo take, ki jih ustanovijo proizvajalci, kar bo olajšalo pretok informacij od "odpadkarjev" nazaj do snovalcev in proizvodnje.

Nevladne organizacije in mnogi drugi deležniki si take prenove želimo že dlje; skladna je na primer z izsledki skupne študije s Pravno fakulteto UL in stališči, ki jih javno zagovarjamo (na primer v Državnem svetu).

3. Razširjena odgovornost je celovita

Finančna odgovornost proizvajalcev je bila do nedavnega lahko delna. Na primer, sredi naše embalažne krize je bila ocena v stroki, da proizvajalci plačajo le za ravnanje s tretjino vse odpadne embalaže! Evropska zakonodaja, ki jo prenaša prenovljeni zakon pa veleva popolno finančno pokritost z le redkimi izjemami, ki morajo biti odlično utemeljene. S časom raste tudi sam obseg problema, za katerega so odgovorni proizvajalci. Po novem morajo prispevati tudi za čiščenje in preprečevanje smetenja z določenimi plastičnimi izdelki, vedno strožje pa so zahteve glede obveznega ozaveščanja.

V Franciji je ureditev še bolj dovršena, da bodo lažje dosegli zastavljene cilje. Pri embalaži bodo sprejeli cilj zmanjšanja količin odpadkov in finančne sankcije za sheme, ki ga ne bodo dosegle. 2 % prihodkov shem gre v sklad za razvoj sistemov za ponovno polnjenje in prodajo v rinfuzi. Pripravili bodo aplikacijo prek katere bodo potrošniki lahko sporočali izdelke, ki so preveč zapakirani, ti odzivi pa se bodo odražali v višjem strošku za proizvajalce. Temu konceptu rečemo ekomodulacija, prilagajanje vrednosti glede na okoljsko škodo, in to je tudi ena od novosti našega zakona. Dosedaj smo imeli le delno ekomodulacijo okoljske dajatve na podlagi vrste materiala, zdaj pa bo v bolj kompleksni obliki veljala še za prispevke za razširjeno odgovornost. Višina stroška bo odvisna od tega, kako kakovosten je izdelek — ali ga je enostavno popraviti, ima dolgo življenjsko dobo, kakšen je kot odpadek ipd.

Cilj ekomodulacije je spodbujanje upoštevanje hierarhije ravnanja z odpadki (Extended Producer Responsibility And Ecomodulation, Rethink Plastic Alliance, 2021)

Kar se tiče pa organizacijske odgovornosti iz definicije, pa to pomeni, da je del ravnanja z odpadki lahko prepuščen drugim, konkretno javnim službam zbiranja odpadkov (komunalam). Od tu izvira to morda čudno dejstvo, da morajo komunale ločeno zbrano odpadno embalažo oddati naprej brezplačno, kar ni norma v vseh državah. Ne glede na to možnost delitve organizacijske odgovornosti, ki bo ostala, pa bo popolna finančna odgovornost tudi tu prinesla novosti. Lahko pričakujemo nekakšne minimalne zahteve za čistost ločenega zbiranja. Podobna debata teče tudi na evropski ravni, a glede na naprednost slovenskega sistema od nje ne pričakujemo sprememb.


Pod črto je proizvajalčeva razširjena odgovornost odličen mehanizem za doseganje večje trajnosti, krožnosti in bo v prihodnosti igrala vedno bolj pomembno vlogo. Prenovljen Zakon o varstvu okolja odpravlja slovensko zamudo pri modernizaciji naših praktičnih oblik razširjene odgovornosti, a zgodba še zdaleč ni končana. Zakon še ni sprejet, preteklo bo še par let, da v veljavo stopijo vse določbe, ključno bo dobro izvajanje, kopico sprememb pa potrebujejo še podrejeni predpisi in Program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov. Čaka nas še veliko dela in dodatnih izzivov, a vemo, da korakamo v pravo smer!