Odpadki so kot druge dobrine, saj tudi njih uvažamo in izvažamo. V zadnjih letih je bilanca blizu ničle, približno milijon ton sem in tja. A ni bilo vedno tako in spreminjale so se tudi države izvora oziroma ponora.
Evropa in Slovenija sta siromašna z viri, zato je po svoje logično, da uvažamo surovine tudi še v obliki odpadkov — to je že znak krožne rabe, saj jih večinoma ne uvažamo za odstranjevanje, temveč predelavo. Ti krogi so včasih sumljivo dolgi, a hiter pogled na uradne podatke nam pove, da večina trgovanja z odpadki poteka z drugimi članicami EU in državami Balkana.
Ker nas je zanimalo bolj podrobno stanje trgovanja z odpadki pri nas, smo za obdobje 2012 do 2018 od SURS in ARSO pridobili statistiko uvoženih in izvoženih odpadkov, ločeno po vrstah odpadkov. Od leta 2018 vodimo natančne informacije o državah, prej pa so bile združene v kategoriji “EU” in “Izven EU”. V nadaljevanju si preberite nekaj zanimivosti iz naše analize podatkov.
UVOZ
Količina uvoženih odpadkov je relativno stabilna, a vseeno raste. Od leta 2012 se je povečala za dobro petino, vendar je vmes upadla na podobne ravni. Delež uvoženih nevarnih odpadkov ves čas znaša dobre 3 %. Po nekajletnem obdobju stabilnosti je delež uvoženih odpadkov iz držav izven EU v letu 2017 spet začel rasti in v 2018 dosegel 13 % vseh uvoženih. Glede na količino nastalih odpadkov se je delež uvoženih od leta 2012 skoraj razpolovil, padel iz 21 % na 13 % leta 2018, kar je povezano z obuditvijo sektorja gradbeništva. Zmanjšanje količin uvoza iz držav izven EU in povečanju količine uvoza iz EU v letih 2013 in 2014 lahko verjetno pripišemo vstopu Hrvaške v EU.
Iz katerih držav smo uvozili največ odpadkov? Iz Italije kar petino:
Iz ZDA in drugih oddaljenih držav izven EU smo uvažali predvsem obdelana tekstilna vlakna, sestavljeno embalažo in neembalažno odpadno plastiko. Najdlje iz Nove Zelandije, ne manjkajo pa niti Južna Amerika (Urugvaj), Daljni vzhod (Japonska) in “manjše” države kot sta Šrilanka in Izrael. Za 3500 ton ni podatka, iz kje smo jih uvozili.
Največ smo uvozili plastike in kovin, ki jih vodimo pod večimi klasifikacijskimi številkami. Vrste odpadkov, kjer je med leti 2012 in 2018 prišlo do največjih sprememb v količinah, smo prikazali z naslednjim grafom:
Velja omeniti, da smo pri vseh težavah, ki so se v preteklih letih pojavljale pri kopičenju raznih vrst odpadkov, v letu 2018 uvozili 32 tisoč ton “gorljivih odpadkov” iz Italije ter 46 tisoč ton plastike in gum.
IZVOZ
Količina izvoženih odpadkov se je od leta 2012 do leta 2018 povečala za 160 %, izvoz nevarnih odpadkov pa za 8 %. Če na osnovi zgornjih podatkov naredimo projekcijo do leta 2030, bi se lahko izvožena količina odpadkov več kot podvojila.
Večino odpadkov smo izvozili k sosedom — spet največ v Italijo (kar 40 %):
V Bosno in Hercegovino smo izvozili 15.100 ton gorljivih odpadkov (iz odpadkov pridobljeno gorivo), v Srbijo 6600 ton plastike in gum, na Kitajsko 3460 ton papirja in kartona ter 261 ton barvnih kovin, v Ukrajino 490 ton odpadkov iz proizvodnje umetnih mas, v Hong Kong 40 ton plastične embalaže in 115 ton barvnih kovin, v Malezijo 49 ton opilkov in ostružkov barvnih kovin, podobno v Indonezijo, v Pakistan 21 ton barvnih kovin, 22 ton kablov in 27 ton “sestavin, odstranjenih iz zavržene OEEO opreme”, v Indijo 11 ton sestavljene embalaže, v Tunizijo 294 ton oblačil … Za kar 2500 ton odpadkov pa ni podatka, kam smo jih izvozili.
Izven EU smo leta 2014 izvozili nekaj manj kot 42 ton nevarnih odpadkov, od česar je bilo 38 ton strojne emulzije in raztopin, ki ne vsebujejo halogenov. Leta 2015 le 12 ton nevarnih odpadkov, v ostalih letih pa nič.
Največje spremembe v količinah med leti 2012 in 2018 so pri naslednjih vrstah odpadkov, ni pa prikazanih izvoženih odpadnih kovin in plastike, ki so tudi izredno narasle:
Opaziti je tudi nekaj pozitivnih trendov. Najbolj so izraziti pri izvozu žagovine, oblancih, sekancih…, kjer je bilo leta 2012 izvoženih 28.000 ton, v letu 2018 pa 34,5 tone. Izvoz odpadnih tonerjev se je iz 970 ton zmanjšal na 100 ton. Skozi leta se opaža trend zmanjševanja količin izvoženih izrabljenih gum, občutno pa so se povečale količine izvožene plastike in gum (druga kategorija), tako da težko ocenimo pravi trend.
KOMENTAR
Navkljub spremembam metodologije in klasifikacij, nepopolni vhodni dokumentaciji, občasnih dvomih glede dokončnosti lokacij pošiljk odpadkov in za nekatere celo neznano lokacijo, nam zbrani statistični podatki dajo dobro oceno stanja mednarodnega trgovanja z odpadki pri nas.
Kot dobro se izkaže stanje na področju nevarnih odpadkov, saj jih ne uvozimo veliko, kot podpisniki Baselske konvencije pa jih praktično tudi ne izvažamo več v tretje države. Dobro je tudi to, da večina trgovanja že poteka z našo bližnjo sosesko in so prekomorske destinacije bolj izjema kot pravilo. Tako se našim izvoznikom kitajska omejitev in nato prepoved uvoza nekvalitetnih plastičnih odpadkov ni vidno poznala.
Vseeno pa to področje predstavlja še veliko izzivov. Nova Evropska komisija razmišlja o omejitvi trgovanja z odpadki v EU, kar bi zahtevalo menjavo trgov predvsem pri uvozu. Podatki kažejo, da nekatere vrste odpadkov tako uvažamo kot izvažamo in čeprav so nekatere kategorije v klasifikacijskem seznamu široke, je tu očitna priložnost za krajšanje mnogih snovnih zank. Kot dokaz, leta 2018 smo pri 27-ih vrstah odpadkov pri vsaki uvozili in izvozili krepko preko 1000 ton.
V oči bodejo tudi podatki, da navkljub vsem težavam, ki jih imamo z lastnimi komunalnimi plastičnimi odpadki, še vedno uvažamo mešano plastično embalažo, gorljive plastične frakcije in gume. Rast izvoženih količin kaže na manko domačih kapacitet (in trgov) za recikliranje, kot vedno pa tudi na manko celovitega pristopa k preprečevanju nastajanja odpadkov, ki bi avtomatsko zmanjšal količine odpadkov, namenjenih v izvoz in našim predelovalcem zagotovil več ustreznih lokalnih surovin. Za doseganje cilja ogljično-nevtralnega krožnega gospodarstva tako ne smemo pozabiti podrobno preučiti snovnih tokov, ki k nam prihajajo in odhajajo izven naše ožje soseske, saj se tam skriva še precej priložnosti in pasti.