»GLEJ, STVARNICA VSE TI PONUDI …«

»… iz rok nje prejemat ne mudi!« Je zapisal kdo? I, Valentin Vodnik vendar.

Ta verz se je iztrgal iz globin mojih spominov na šolo in se dvignil na svetlo, ko sem ondan zjutraj peljala našo psičko na zelenico v sosednji ulici lulat in kakat, pa sem zagledala tole zeleno razkošje:

Foto Jana Lavtižar

Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno in popolnoma nepotrebno, da pasje iztrebke vestno spravljamo v plastične vrečke in jih mečemo v zabojnike, češ da s tem skrbimo za čisto okolje. Torej, stvarnica, kot je mater Naravo poimenoval pesnik, mi ponuja razgradljivo embalažo za Lilino klobasico, juhej! Odtlej je najina jutranja rutina ta, da odtrgam tri liste tega lepega plevela, vanje lično zavijem kakec (kmalu se bom tako izurila, da se bom lahko samozavestno lotila izdelave sušija … ali pa idrijskih žlikrofov) in zeleno culico odnesem semle:

Foto Jana Lavtižar

Kot vidite, je to od boga in ljudi zapuščen kot, zakamufliran z okrasno grmovnico, zadaj pa je neizkoriščen prostor, kjer opisani »eko paketki« ne motijo žive duše. Še več, rada fantaziram, da bo prav iz tega kota, založenega s humusom, lepega dne pognalo mogočno drevo kot spomin na dan, ko sem sklenila, da bom s plastiko še malo manj smetila svet.