Kompost naš vsakdanji

Pomlad je prišla nad nas s skoraj poletnim žarom in vrtičkarjem končno dovolila, da se zapodimo na gredice. Imam to velikansko srečo, da lahko šarim po srednje velikem mestnem vrtičku. Ko sem se pred leti preselila sem, sem začela iz pripadajočih mi kvadratov s pomočjo matere Narave ustvarjati svoj rastlinski (in živalski! Ptice, deževniki, mikroorganizmi …) paradižek. Seveda sem kot vsak normalen vrtičkar sanjarila o samooskrbni njivi, na kateri bi lahko pridelali še svoj krompir in zelje, pa na kile fižola v zrnju, po drugi strani pa sem (v prejšnji inkarnaciji verjetno Angležinja) pustila celi armadi rož, da so se razpasle med mojo ledenko in blitvo. Vrt je bil romantično lep in gostil je čebel na pretek, vendar so bile naše vaze bolj polne cvetja kakor pa naši krožniki doma pridelane zelenine (da o korenovkah ne govorimo). Dokler …

… dokler se ni v naše gospodinjstvo priselil Damjan in prijavil željo po vsakodnevni skledi domače solate, obenem pa se ponudil, da iz palet naredi kompostnik. Ne enega, dva! In tako je tudi bilo. Medtem ko je žagal in zbijal bodoče prebivališče kompostnih deževnikov in milijonov drugih koristnih bitij, sem zamišljeno motrila tista dva prazna kubika in tuhtala, s čim ju bomo napolnili. In še pomembnejše: ali bo stvar uspela? Saj nekaj humusa sem v življenju že pridelala, ampak moji dotedanji kompostni kupi so bili premajhni, da bi se v njih zgodilo kaj omembe vrednega.

Če pogledamo zero waste hierarhijo ravnanja z odpadki, vidimo po angleško pet R-jev (refuse, reduce, recycle, reuse, rot) ali po slovensko: zavrni (vse, česar res ne potrebuješ), zmanjšaj porabo (tistega, kar misli, da potrebuješ), ločuj odpadke, da gredo v recikliranje, ponovno uporabi in šele na koncu – kompostiraj. Na kmetiji je to samoumevno, v mestu pa se mi zdi, da gre še zmeraj vse preveč organskega materiala v sicer temu namenjene zabojnike (in to v plastičnih ali kao biorazgradljivih vrečkah, halo). Le zakaj, če lahko iz tega s pomočjo neštetih živalic, brezplačne delovne sile, ki pa jo v zameno pridno krmimo in ji omogočimo življenje v zanjo dostojnih bivalnih razmerah, lahko pridelamo odličen humus? Tega pa vsak vrt nujno potrebuje, saj ga z intenzivno obdelavo – kar vrtičkanje praviloma je – izčrpavamo.

Poleg vsem znanih reči, ki jih sicer dajemo na kompost (ali v zabojnik za organski material), sem torej začela razmišljati malce širše. Kaj vse se znajde na našem kompostu?

• Sosedu je veter podrl staro drevo. Izposodil si je drobilnik za vejice in z listi vred sva jih spustila skozenj. Drobir se je v kompostu odlično obnesel.
• Sosedje so nasploh dragocen vir organskega materiala – vsi tisti, ki (še) ne zastirajo/nimajo kompostnega kupa. V zameno jim lahko spečemo jabolčni zavitek in tako vzajemno gojimo poleg solate še solidarnost in optimizem.
• V bližnji kafič občasno skočim po veliko vrečo kavne usedline, ki je za deževnike še posebna poslastica.
• Kot večina psov tudi naša dva puščata dlako … veliko Vsa ta gre na kompost. Kot sem izvedela od biodinamičarke Mete Vrhunc, naj harmoničen kompostni kup vsebuje tudi živalske sestavine. Seveda gnoj, ker pa ga v mestih ni, je dobrodošla recimo pasja in mačja dlaka. Naši kompostni deževniki si pozimi v njej uredijo topel domek. Človeški lasje in odstriženi nohti, kakci od kanarčka? Seveda. Organski material je to.
• Na koščke natrgana, v deževnici namočena lepenka od nebarvanih kartonov. Še ena specialiteta (ali mini hiška) za deževnike.
• Vsebina smetišnice ali vrečke v sesalniku za prah. Razen seveda v primeru, ko pometamo ostanke od beljenja, gradnje in podobno.
• Naš gornik je nekoč prinesel z izleta veliko vrečo muljih fig. Sklepam, da so enake konjskim, ki spadajo med najbolj cenjen živalski gnoj.
• Človeški urin. Na spletu najdete kopico razlag, kako blagodejno deluje na kompost. Da ne govorimo o zmanjšanju količin vode, ki jo sicer zapravimo za lulanje v WC školjki. Sicer pa berite knjigo Nare Petroviča Človek: navodila za uporabo.
• Seno in gnoj, ki mi ju Žiga na nekaj let pripelje s svoje ekološke kmetije, in slama, ki jo dobim od Uroša, vse to vmešam v sestavine za naš kompostnik.

In potem ni lepšega kot spomladansko presejavanje zrelega komposta. Letos smo pridelali vsaj kubik prvovrstnega humusa. To bo solate! In kakšna rožica tudi …

Levo: drenaža iz malinovih vej za bodoči kompost. Desno: ostanki od presejavanja komposta, pomešani z novim materialom, čakajo le še seneno pokrivalo. (foto: Višnja Jerman)