Živimo v času, polnem izzivov in sprememb, na katere se bomo morali prilagoditi vsi. Ko se še sami počutimo nepripravljene na soočanje s spremembami, ki prihajajo, velikokrat pozabimo na tiste, ki ne začenjajo iz iste štartne linije. Tako na primer v luči posledic in prilagajanja na podnebne spremembe pozabljamo na socialno šibkejše, ki si ne morejo privoščiti energetske sanacije svoje hiše in zato plačujejo višje položnice. Ali pa na prebivalce globalnega juga, ki jih bodo posledice neprimerno bolj prizadele, pa čeprav so za nastalo situacijo najmanj krivi. A to so vse pogledi, na katere danes opozarjajo že številni in vsaj večini okoljevarstvenih organizacij več ne uidejo. 

Na tiste najbolj ogrožene pa na žalost velikokrat pozabimo tudi sami. Zdi se, da smo problem vključevanja invalidnih oseb rešili že davno. Vsaj zame je to držalo, dokler nisem sedela v sobi skupaj z raznolikimi skupinami tako ali drugače oviranih ljudi, ki so delili svoje izkušnje s hitro spreminjajočim se svetom, s katerim se čedalje težje soočajo. 

Podnebne spremembe s seboj prinašajo čedalje hujše in pogostejše vremenske ujme, kar smo v zadnjih dveh letih požarov in poplav dodobra občutili tudi na lastni koži. Pa ste kdaj pomislili, da gluhi ne slišijo siren in radijskih objav, naj se umaknejo na varno? Gibalno ovirani pa tega sami niti ne zmorejo. Zato je nujno vzpostaviti sistem, ki na ljudi, ki si sami ne morejo pomagati, ne bo pozabil. 

Cene električne energije skačejo v nebo in še posebej globoko zarežejo v denarnice gibalno oviranih, ki za kakovost svojih življenj potrebujejo kopico električnih naprav, na primer za izboljševanje mobilnosti, ohranjanje življenjskih funkcij in različne prevajalnike, kar jih vsak dan bolj izpostavlja energetski revščini. Zaradi pogoste uporabe različnih pripomočkov, ki so zaradi zdravstvenih tveganj izdelani kot pripomočki za enkratno uporabo, ki jih le stežka recikliramo, tudi za svoje zabojnike za mešane komunalne odpadke plačujejo vedno višje položnice.

Vsi si želimo prispevati svoj del k bolj trajnostnem načinu življenja, a kaj ko slep človek niti ne more ločevati svojih odpadkov, čeprav bi si tega želel. Idrija je prva občina, ki je nekatere zabojnike opremila z oznakami, ki tudi slepim in slabovidnim omogočajo pravilno prepoznavanje različnih tipov zabojnikov in s tem ustrezno ločevanje odpadkov. 

Če želi človek na vozičku potovati z vlakom, mora svoj prihod najaviti vsaj 48 ur prej, njegove destinacije pa so močno okrnjene na peščico določenih krajev, kjer so na primer ob prenovi železniške postaje upoštevali višino perona, ki je še vedno skladna z naklonom izstopne klančine, po kateri se je varno spustiti. 
Zato je izjemnega pomena, da v tem hitro spreminjajočem svetu, ko gradimo in oblikujemo nove storitve, že v fazi zasnove razmišljamo o uporabniški izkušnji vseh, in jih v proces tudi vključujemo. Dober primer iz naših vod je oblikovanje avtomatov za kavcijske sisteme, ki bodo kmalu postali del našega vsakdanjika. Ali razmišljamo, kje bodo postavljeni, na kakšni višini in ali bodo razumljivi za vse? Vse prevečkrat se danes izkaže, da nenehno popravljamo napake za nazaj, saj v fazi, ko je pomembno upoštevati čim več vidikov, umanjkajo pomembni pogledi zapostavljenih skupin.