Kolumna Erike Mubi Smolak: Med volanom in naravo

Sem strastna voznica vsega, kar ima kolesa – od motorja do traktorja. Dolga leta sem delala kot voznica v mednarodnem transportu, poučevala v avtošoli in še danes preživim velik del svojega časa na cesti. Doma sem pa na ekološki kmetiji na Koroškem, zato imam priložnost vsakodnevno združevati dva svetova – svet mobilnosti in svet trajnostnega kmetovanja.

Evropo sem prevozila po dolgem in počez. Hitro sem opazila razliko: bolj ko se voziš proti severu, bolj čiste so ceste in počivališča. Južneje ko greš, bolj žalostna postaja slika. Tudi med epidemijo korone sem imela dovoljenje za prehajanje občin in sem na cesti preživela precej časa. Kljub temu, da je prometa bilo izredno malo in smo uspeli zmanjšati ogljični odtis – meni, da smo naravo z odpadki živil zelo onesnažili. Gostinstvo se je preselilo na počivališča, dostava hrane pa je bila v tistem času v velikem porastu, a embalaža teh obrokov je prepogosto romala naravnost iz vozil v naravo. Tudi danes, ko vidim izletnike, ki potujejo z avtobusi – se na postojankah od avtobusa ne oddaljujejo preveč. Po malici in “čik pavzah" pa vidimo sledi…

Kot prodajalka ekoloških pridelkov sem sobotne dopoldneve preživljala na tržnici v Avstriji in bila prijetno presenečena – moji kupci so se vračali s prazno embalažo in jo »zamenjali za polno«. Videla sem tudi veliko nakupov v stekleni embalaži oz. kupce, ki so se s svojo embalažo odpravili na tržnico po nakupih. To je bil lep dokaz, da se krog lahko zapre, če le obstaja navada. V Sloveniji tega takrat še ni bilo, a danes opažam, da se tudi pri nas stvari premikajo v pravo smer. Veseli me, da nekatere dobre navade s severa prihajajo tudi v naš vsakdan.

A nekaj me še vedno močno žalosti – cigaretni ogorki, ki jih srečujem povsod (pa sem nekadilka). Ogorki, ki švigajo skozi okna vozil, tisti, ki ležijo ob koših za smeti na počivališčih, in kadilci, ki jih brez slabe vesti mečejo v kanalizacijo. Prevečkrat slišim: »Saj je samo ogorek, nič takega.« A v resnici vemo, da je to eden največjih onesnaževalcev okolja. Tudi sama, ko na kmetiji gostim skupine obiskovalcev, žal vidim, da vedno, prav vedno, cigaretni ogorki končajo na tleh – ne glede na to, kako vestno ločujejo druge odpadke. Redna naloga moje hčerke po teh obiskih je, da jih pobira. In to je žalostno.

Slovenci se radi pohvalimo, da živimo v zeleni deželi. In res je, narava je naš ponos. A vsakič, ko ob cestah odmetavamo smeti in ogorke, dajemo slab zgled – ne le turistom, temveč tudi svojim otrokom. Če želimo, da bo Slovenija res ostala zelena destinacija, je čas, da to pokažemo tudi z dejanji.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.