Kolumna Maje Modrijan: Pa naj me ustavi modna policija!

Z besedo »moda« imam en nedefiniran odnos. Ne znam je zares posvojit, vzljubit ali se z njo poistovetit. 

»No, ampak saj si ti si modna oblikovalka, ne? In septembra organiziraš modno revijo?«

Oblikovalka absolutno. Oblikujem, krojim, šivam… Čevlje, oblačila, torbe, denarnice in marsikaj drugega. 

Modna? Kaj pa vem. Raje se definiram kot trajnostna oblikovalka. Ker so vsi moji izdelki iz odpadnih ali naravnih materialov v največjem procentu, kar mi uspe narediti v lokalnem okolju. In pri vseh izdelkih, storitvah in drugih Destilator projektih stremim k čim bolj etičnim in ekološkim praksam.

In ja, krožna modna revija bo. Iz zavrženih tekstilij. Ker (še) nisem našla drugega imena za ta dogodek.

Seveda pride do trenutka, ko sodelujem na sejmu, se predstavljam na dogodku, ali izpolnjujem nek obrazec, kjer se umestim pod modo. Ker bolj primernega kvadratka v tistem kontekstu ne najdem. In ob tem se vedno počutim malo hecno.

Modnim trendom namreč ne sledim. Vsaj redno ne. Opazujem, kaj se na področju oblikovanja dogaja. Rada spremljam znamke, ki me v kakršnem koli smislu navdihujejo. Zanimiva mi je zgodovina – kako so se skozi stoletja spreminjale silhuete, kroji, materiali, funkcije oblačil in čevljev… Ne znam pa našteti zadnjih krikov mode in napovedi za naprej, tudi bližnje preteklih krojev, barv in oblik ne znam točno umestiti v obdobje zadnjih let, ki so jih zaznamovala. To seveda lahko označimo kot neznanje. Sama to dam raje pod rubriko nezanimanje ali celo malce odpora.

In kaj točno je narobe z modo? Vsi uporabljamo oblačila. Zakaj torej z njimi ne bi izražali svojega stila, eksperimentirali z oblikami in barvam, vzorci in teksturami?
Jap, ne vidim razloga, zakaj ne. To namreč vsekakor prinaša gušt v življenje.
Obožujem tekstil. Fascinantni so mi postopki in vse, kar smo uspeli razviti iz različnih vlaken. Res se rada igram s prototipiranjem in ustvarjanjem novih izdelkov. Zase in za druge. Se mi pa zatakne pri trendih.

Bom razložila na primeru. 

Ko sem začela z izdelavo čevljev, sem bila malo bolj pozorna na medijske objave v zvezi z njimi. Zaustavil me je članek s svarečim naslovom: »Nikar ne obujte balerink!« Sicer mojih Walk the talk čevljev ne uvrščam med balerinke. So nekako samosvoje oblike in jih ne poskušam več kategorizirat. Me je pa vseeno zanimalo, kaj so napisali o težavah z balerinkami, v prepričanju, da bo tekst vseboval kaj podatkov o škodljivosti ozkih čevljev, ki stiskajo prste v nenaraven položaj in jih sčasoma deformirajo.

Ah, naivka! 

Članek je bralke le poučeval o tem, da je tisto leto nedopustno obuti balerinke, ker tvegaš staromodnost. Številne slavne osebnosti so namreč tisto leto postavile drugačne trende. Tudi, če si jih nabavila v skladu s preteklimi trendi, ki so morda narekovali, da rabiš vsaj tri pare v različnih barvah, je zdaj čas, da se jim odpoveš.

Eto, tu se mi zatakne.

Eno leto so mašne nuja, naslednje leto so passe. Spomladi je v trendu škrlatna barva, jeseni je nesprejemljiva. Seveda so to smernice, ki jim je nemogoče slediti, a lahko ustvarjajo frustracije in neracionalne želje. Definitivno ustvarjajo tudi veliko smeti. Gre za narek hitre mode, ki letno sproducira nebroj kolekcij in potrebuje način, da jih čim več proda. Preostanek pristane na deponijah, v sežigalnicah in celo v oceanih. Ne, ker vsa ta oblačila ne bi bila več uporabna. Ker so iz preteklih sezon. In za njimi prihajajo nova. In nova in nova …

Pred kratkim sem dobila dobronamerno sporočilo potencialne stranke. Všeč ji je koncept mojih čevljev iz starih hlač. In zanimalo jo je, ali planiram tudi izdelavo kolekcije čevljev, ki bi bili drugačne oblike. Pri prstih v špičko. Bliže temu, kar je trenutno moderno. Sicer je povpraševanje objasnila s tem, da je tak model bolj ženstven in hkrati večen. A si ne morem pomagat, da ne bi zastrigla ob besedi moderno. Je namreč beseda za manipulacijo družbe, ki pomaga držati tekstilno (modno) industrijo pri vrhu panog, ki najbolj onesnažujejo naš dom. Osebni in globalni.

Lahko torej pričakujemo Destilator špičake? Močno dvomim.

Ne zato, ker bi namenoma ustvarjala v nasprotju s trendi. Bolj zato, ker izdelujem le reči, ki jih sama z veseljem uporabljam. Ker mi je pomembno, da so izdelki praktični, udobni in kar se da prijazni uporabnikom. Zato jih skozi leta tudi sama najbolj intenzivno testiram in spreminjam, izpopolnjujem. V začetku je nekaj strank poročalo o tem, da so jih moji čevlji na peti ožulili. Zato sem preizkušala s spreminjanjem dolžine stranskih elastik in iz opetnika odstranila klasičen čevljarski material, ki nekoliko bolj drži obliko. Čevlji so še vedno super trpežni, a mehkejši. In problem z žulji je izginil. Špičke so sicer oblikovno zanimive, a če ne bom našla primerne oblike, ki bi še vedno omogočala prstom gibanje, se jim raje odpovem. Verjamem, da si lahko ženstven, seksi ali drug občutek pričaraš tudi na druge načine. 

V vsakem primeru je čevljarska proizvodnja, kot se je lotevam jaz, dokaj kompleksna in je lansiranje novega modela precej dolgotrajno, razvoj pa zahteven in predvsem drag. Zato moji čevlji zaenkrat ostajajo v osnovnih gabaritih že od leta 2018. Da mi ni dolgčas, seveda dodajam novosti. Sestavljen model, Diamant. Ker v njem lahko porabim tudi manjše koščke jeansa. Torej ostanke od odpadkov. RUST model, ki je iz starega platna, na katerega z lastnoročno namešano rjavečo pasto natisnem svoje vzorce. Model ETNO, v katerega vkomponiram vezenine vintage prtov. In osnovni modeli, ki imajo umeščene precizno izbrane detajle s hlač – šive, nete, ostanke žepov in pasov. V vsakem primeru so vsi unikatni. Tako kot mi. In naši (tekstilni) odpadki.

Pa so bili Walk the talk kdaj moderni? Ne bi rekla. Raje vidim, da niso nikoli trendovski, ker to hkrati pomeni, da niso nikoli iz mode. Imajo svoj brezčasen dizajn. Poseben. Ker so čevlji narejeni, da trajajo leta in leta. In v upanju, da vsaka, ki jih posvoji, v njih najde kaj svojega. Svoj stil. Svoj izraz. Svoje sporočilo.

Želim da bi čim več ljudi postalo odpornih na konstantno spreminjajoče trende in bi si garderobo sestavljali iz kosov, ki jim v osnovi nudijo udobje, gibljivost, praktičnost in zaščito, za povrh pa še estetske in senzorne užitke. In predvsem iz kvalitetnih kosov, ki bodo z njimi čim dlje. Če smo ob tem pozorni še na to, iz kakšnih materialov in po kakšnih postopkih ter v kakšnih pogojih so izdelani, dobimo izbrano deluxe trajnostno in trajno modo. To ni le ekološki in etični namig.  Tudi ekonomično je mnogo bolj, če dajemo prednost kvalitetnim rabljenim vintage kosom in jih skombiniramo z dobro izbranimi novimi trajnostnimi izdelki. Da o ekonomiji časa niti ne govorim, saj je spremljanje trendov in pehanje za zadnjimi novostmi zagotovo zalogaj. Finančni in časovni.

Zato res ne vem, ali je letos ponovno varno obut balerinke ali ne. Vem pa, da sama še vedno nosim svoje prototipe, ki so stari že 8 let. Pa naj me ustavi modna policija! Kombiniram jih s starimi kavbojkami, ki jih je bilo škoda razrezat za čevlje in dodam kakšen top, ki sem ga sešila iz davno pozabljenega blaga iz neke babičine omare. Sem in tja kaj natisnem ali izvezem čez kakšen neodstranljiv flek. In hkrati nosim veliko rabljenih kosov kar tako – z malo predelave ali popolnoma brez.

Ne izgledam moderno. Oblačim se funkcionalno in udobno. Vse bolj pa za lastno zadovoljstvo dodajam poosebljene detajle, ki so zgovorni. Ki imajo zame smisel. In ugotavljam, da jih opazijo, cenijo in občudujejo tudi drugi. Tako kot jaz pri drugih cenim samosvoj stil. Unikatne kombinacije. Lastne kreativne pogruntavščine. In kose, ki za sabo puščajo čim manj škodljivih sledi. 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.