V proizvodnem podjetju v živilsko-predelovalni industriji so postopki, ki se tičejo varne hrane in kakovosti živil, zelo natančno opredeljeni, izvajani in na koncu tudi nadzorovani. K temu nas zavezuje stroga zakonodaja, lastne interne kontrole ter neodvisni zunanji preveritelji. Tako imamo povsem jasno vzpostavljene protokole za najrazličnejše procese: od čiščenja strojev do ravnanja z odpadki. Čista embalaža – tja, nečista embalaža – drugam, ostanki za potrebe odvoza v papirnico in reciklažo – svoj kontejner, plastika, bio odpadki , izrivi, sirotka … Za vsak tip odpadka je jasno, kam spada in kje se njegova pot konča. 

No, za skoraj vsakega. Tako lepa slika vlada na področju otipljivih odpadkov. Kaj pa tisti nevidni? Sodelavci, katerih delo ni neposredno povezano z izdelki, njihovo proizvodnjo, pakiranjem ali transportom, proizvajamo digitalne odpadke. Sliši se abstraktno. Vsakič, ko prenesemo e-pošto, odpremo spletno stran, ali prenesemo video, prispevamo h globalnemu segrevanju – povzročimo onesnaženje.  

Po različnih ocenah naj bi digitalne tehnologije, vključno z informacijsko tehnologijo in komunikacijskimi omrežji, prispevale k 4-5% svetovnih izpustov toplogrednih plinov v 2023. Njihov delež pa zraste za približno 6 % na leto, ugotavljajo študije, ki so jih preučili Ekologi brez meja. To je že več izpustov, kot jih proizvede letalski promet.

Danes me je čakalo vnašanje popravkov za korporativni video o mlekarni. Verzija dve. Klik na »Save«. 900 MB. Popravljen video prileti nazaj. 920 MB. No, končno lahko vgradimo podnapise. 970 MB. Izvolite še tistega, pri katerem smo v zaključku vnesli nov logotip. Hm, katera je že prava verzija …? Ah, se bomo s tem ukvarjali jutri, mudi se mi na nov sestanek. Vmes telefonski klic: »Imaš morda kje shranjeno tisto prezentacijo z lanske konference, kjer je bilo govora o vrednotah skupine?« Imam. Seveda jo imam. Pa tudi tisto iz predlanske. In predpredlanske. Pa iz leta 2018 … Erm. Zakaj že? 

Ne, za digitalne odpadke nas (še) ne preganja nič podobnega, kot je na primer SUP direktiva, ki je zradirala plastiko za enkratno uporabo. Zbogom plastične žličke pri senzoričnih ocenjevanjih v mlekarni. Kaj pa video različice v1, v2, v3 in v3_final? Ni problema, saj je dovolj prostora! Digitalne omare so na videz skoraj brezmejne, na ekološkem otoku pa bi hitro občutili pomanjkanje prostora, če bi količino odpadnega tetrapaka vsakokrat povečali za nekaj odstotkov, še bolj občutljiva pa so podjetja na povečanje stroškov. Enak naj bo razmislek, ko se nam kopičijo digitalne smeti. Da bi to uresničili, potrebujemo zgolj ozaveščanje in nekaj dodatnega časa. Čiščenje digitalnih odpadkov bi bilo lahko, prosto po Ekologih brez meja, najlažja čistilna akcija v vsakem podjetju.

Zato smo se v Ljubljanskih mlekarnah letos pridružili akciji Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov. Do približno 90 % podatkov namreč tri mesece po prvem shranjevanju nikoli več ne dostopamo. Spodbujam vas, da tudi sami razmislite, ali zares potrebujete vseh šest različic novega oglasa vaše znamke jogurtov ali čokolade. Jaz z brisanjem začnem že danes.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.