Ob koncu leta se velja ozreti nazaj, na dobre in slabe novice varovanja našega okolja. Začel in končal bom z dobrimi novicami, vmes pa se za dlje časa ustavil pri slabih novicah.

Najprej dobre novice: kljub temu, da se v medijih in družabnih omrežjih pogosto pojavljajo mnenja o zeleni tiraniji, liberalni agendi, uničevanju gospodarstva, in podobnih precej čustvenih (in večinoma ideološko in nikakor strokovno utemeljenih) izlivov, je vseeno opaziti, da je tudi med ljudmi več zanimanja za okoljske spremembe. Žal je bilo za to potrebno več let vročinskih valov, suš in težav pri oskrbi z vodo, ali pa preprosto onesnaženost in konflikti med različnimi rabami prostora – nekaj, na kar znanost sicer opozarja že več desetletij. In lepo je videti, da se med večjim odstotkom ljudi prebuja zaupanje v okoljsko znanost (čeprav je odstotek dvomljivcev, pogosto takih z zelo slabim poznavanjem stroke, še vedno prevelik). Številne vplive na okolje smo namreč znanstveniki skozi desetletja (v nekaterih primerih stoletja) dobro izmerili in analizirali – tako imamo precej dobro predstavo o tem, kdaj smo kakšno mejo prekoračili, kaj to pomeni za podnebje, talne in vodne vire, biotsko raznovrstnost in konec koncev zdravje ljudi in gospodarstvo. Zaradi tega me veseli, da je v medijih več prostora za znanstvenike-ce, ki razlagamo kako vplivamo na okolje, kako lahko te vplive zmanjšamo in se bolje pripravimo na prihodnost, in manj za ljudi, ki se histerično odzovejo na načrte gradnje obnovljivih virov energije, omejevanja prometa, izobraževanja študentov o trajnostnem razvoju ali pa preprosto širjenju zavesti o tem, kako naša prekomerna potrošnja uničuje planet.

Kar me prinese do slabih novic … navkljub zgoraj omenjenim krikom o tem, kako “zeleni” omejujemo gospodarsko rast, nova delovna mesta in nasploh nek dober življenjski standard, je resnica daleč od tega. Le malo je namreč ostalo območij, ki niso pod neposrednim vplivom naših dejavnosti, pri čemer je kar malo grozljivo, koliko teh sprememb smo povzročili v zadnjih dveh, treh desetletjih. Torej, v času, ko že imamo potrebna znanstvena dognanja, da take vplive preprečimo oz. omilimo, in se ne moremo več izgovarjati na stoletja oz. tisočletja človeških dejavnosti. Naštel bom le nekaj teh primerov, iz katerih sledi, da morda naša družba le ni tako omejena s strani okoljskih politik.

Kot prvo, 81 % habitatov^a v Evropski Uniji je v ubogem (poor) oz. slabem (bad) stanju – kar pomeni, da jih bo izredno, če ne nemogoče, obnoviti. To smo “dosegli” na primer z gradnjo novih cest, daljnovodov in ostale infrastrukture, skupaj s širjenjem naselij in bolj intenzivno rabo gozdov, kar vodi v drobljenje živalskih in rastlinskih habitatov. Drobljenje, proces kjer večje zaplate narave, npr. gozda, mokrišč ali pa ostalih naravnih območij spremenimo v manjše in izolirane zaplate, v Evropski Uniji, svetovni regiji z najboljšo infrastrukturo in gosto poselitvijo, še vedno ni doseglo vrhunca, saj se vedno hitimo z gradnjo nove infrastrukture. Drži, v mnogih primerih (predvsem v novih članicah EU) je tovrstna infrastruktura potrebna, moramo pa se vprašati, ali so milijardne investicije v nove pasove avtocest (v državah Beneluksa in Nemčiji pa pogosto celo nove avtoceste vzporedne starim) vedno smiselne, in ali ne bi bilo bolje okrepiti javnega prevoza, ki je tudi v najbogatejših državah sveta na tnalu varčevanja.

Hkrati se širi pozidava površja v Evropi – na širšem Evropskem območju je več kot  85 tisoč km² pozidanih zemljišč (za več kot 4 Slovenije)^b. S tem ko neko območje pozidamo, ga praktično trajno odvzamemo naravi, in mu onemogočimo da opravlja temeljne ekološke funkcije, nekatere izmed njih nujne za naš obstoj (kot na primer zagotavljanje pronicanja vode).

Poleg drobljenja habitatov in pozidave, na okolje vplivamo tudi z vse bolj povišano intenzivnostjo naših dejavnosti, tako kmetijskih in gozdarskih. Na ta način v okolje vnašamo še vedno preveč mineralnih gnojil, pesticidov, oz. sekamo gozd tudi v nekaterih najranljivejših območjih. Še vedno tudi posegamo v vodna telesa, naše potrebe po vodi za industrijsko in kmetijsko proizvodnjo, proizvodnjo energije in širjenju naselij in infrastrukture še vedno rastejo – le 40 % sladkovodnih teles v EU ima dober oz. boljši ekološki status, in še manj (38 %) ima dobre kemijske lastnosti (torej, ni prekomerno onesnaženih)^b.

Nadaljujem lahko se z onesnaženim zrakom, ki je v EU odgovoren za premarsikatero prezgodnjo smrt – 238 tisoč ljudi letno umre zaradi izpostavljenosti do finih delcev (PM_2.5), še nadaljnjih 49 tisoč zaradi previsokih ravni dušikovega dioksida, in 24 tisoč zaradi previsokih ravni ozona^c... Vse to se bere precej presenetljivo, saj je EU območje, ki pridela dovolj hrane in je že trenutno eden izmed največjih izvoznikov hrane in raznih dobrin – varovanje okolja bi nam torej lahko bil naslednji cilj, oz. cilj enakovreden zagotavljanju gospodarske rasti? Hkrati, se EU (in s tem Slovenija) po svetu prodaja kot najbolj trajnostno naravnano regijo z najvišjimi standardi varovanja okolja. Politike razvoja v prejšnjih desetletjih so v resnici vodile do situacije, ko smo še vedno odvisni od ekstrakcijske družbe – družbe, ki še vedno neomejeno jemlje iz okolja, čeprav se pri tem počuti vsaj malce krivo. Večkrat se sicer vprašam, ali se res počutimo krivo? V času satelitskih posnetkov imamo namreč izmerjeno zadnjo ped našega površja in zelo dobro vemo, koliko in kje ga uničujemo – pa to vseeno počnemo. Tudi ko imamo posledice naših dejanj dobesedno pred očmi – naj si gre za zemeljski plaz zaradi posekanega gozda, zelene reke zaradi prekomerne rabe nitratnih gnojil, onesnažen zrak zaradi vozil z motorji na notranje izgorevanje, in celo vplive na naše zdravje, kot so povečanje bolezni dihal zaradi onesnaženega zraka – zamahnemo roko, pogledamo v denarnico, in utišamo tisti glas v glavi, ki nas sprašuje “mar se ti res ne zdi, da smo šli z našim razvojem že malce predaleč?”. Vsakič, ko v medijih preberem še eno mnenje o okoljskih omejitvah razvoju, se tako vprašam, ali res živimo na istem planetu? Zaradi vseh okoljskih vplivov, onesnaženja, včasih pa prav opustošenja, nam okoljskim znanstvenikom namreč ne zmanjka dela …

Naj zaključim ta prispevek z dobro novico, v upanju, da bo v prihodnje boljše. Začel sem z ljudmi, ki jih okolje zanima, in tudi končal bom z njimi. Vsako leto učim preko 200 študentov iz celega sveta, in po večini sploh niso študenti okoljskih ved, ampak prava, poslovnih ved, medicine, računalništva, logistike, energetike … vendar se zavedajo, kako pomembno je okolje za prihodnost planeta, za zdravje ljudi, vzdržnost gospodarstva. Po koncu študija se vrnejo nazaj v svoje države in z veseljem jih spremljam, kako mnogi med njimi končajo v bančništvu, prehrambenih multinacionalkah, v državnih upravah in mednarodnih organizacijah, kjer bodo sooblikovali prihodnost, ki bo upam da, bolj prijazna do vseh ljudi in okolja. Hkrati se lahko navežem na letošnje slovensko supervolilno leto – veseli me aktivnost in zavzetost mladih, ki si ne želijo več le dobre plače, velikega avta, vikenda na morju in gorah, ampak predvsem skrb drug za drugega, mir, čisti zrak in vodo. Upam pa, da nisem preoptimističen.

Viri

a) Evropska Agencija za Okolje - European Environment Agency (EEA). 2020. State of nature in the EU. Results from reporting under the nature directives 2013-2018. EEA, Copenhagen. https://www.eea.europa.eu/publications/state-of-nature-in-the-eu-2020

b) Evropska Agencija za Okolje – European Environment Agency (EEA). 2020. The European environment —state and outlook 2020. Knowledge for transition to a sustainable Europe. EEA, Copenhagen. https://www.eea.europa.eu/soer/publications/soer-2020

c) Evropska Agencija za Okolje – European Environment Agency (EEA). 2020. Air quality in Europe 2022. Evropska Agencija za Okolje – European Environment Agency (EEA). 2020. https://www.eea.europa.eu/publications/air-quality-in-europe-2022

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.