Zbudi me zbadanje v levem bedru. Prižgem luč. Ah, polnilec za telefon se je splazil pod odejo! Zraven so še štiri kokice, ki so mi ušle med prsti ob ogledu filma. Počistim vse, se obrnem na drugi bok, a kar ne morem zaspati.

Sprehodim se po temi pred šotorom, družbo mi delajo lunin krajec, mlečna cesta in čredica krame, speče po gozdu kot srebrni odsev nebes na Zemlji. Ali ta gozd kaj žulijo moji koraki in moja navlaka, ki sem jo znosil sem, ne da bi ga zares vprašal?

Ko sem jih nosil sem, da iz njih postavim divji dom, sem si ponavljal priljubljeni Thoreaujev citat, da si ga povsem vtisnem v spomin: »Šel sem v gozd, ker sem želel živeti premišljeno, se soočiti le s temeljnimi dejstvi življenja in videti, ali se ne bi mogel naučiti, kar me ima za naučiti, ne pa da, ko se znajdem pred smrtjo, odkrijem, da nisem živel.«

Nasmehnem se svoji »navlaki« v temi. Petindevetdeset odstotkov sem je rešil pred pogubo na odpadu. Marsikaj je starejše kot jaz (+50!), mize, stoli, kitara, orodje niso prav dosti mlajši ... vseeno najdem dvanajst dokaj »novih« predmetov. Dvanajst. Res je en kup navlake tukaj, ha!

Vem, da je to za redke. Radikalna preprostost zahteva trdno voljo in trmasto pesniško dušo. Še najbolj zahteva mehčanje srca, da se uglasi z brezkompromisno disciplino divjine. Zato v zadnjih tednih veliko berem o ljudstvu Hadza iz Tanzanije. Nimam drugih besed zanje kot: poetska disciplina divjine. Žal mi je, da jih je samo še tisoč, od njih se imamo toliko za naučiti o sreči, enakopravnosti, demokraciji! Ponižen sem pred njimi, ker vem, da oni lahko vse, kar imajo, nesejo na hrbtu. V primerjavi z njimi je moje navlake še in še preveč!

Vsaj funkcionalna je, pomislim, ko ležem v visečo mrežo in se zazrem v zvezdnato nebo. Prepotoval sem dovolj sveta, da vem, kako veliko imam v primerjavi z revnejšimi, in kako malo v primerjavi z bogatejšimi (in včasih obratno). Hadze niti ne razmišljajo o »imeti«, ta koncept zanje ne obstaja. Sami so enako odvisni od svojega ekosistema, kot je on odvisen od njih.

Presune me, da tam, kjer ni imetja, ne more biti ne navlake ne odpadkov. Prav v tistem trenutku se na nebu utrne sijoča Solza svetega Lovrenca.

Gary Snyder, moj starejši brat po domačnosti v divjini, me uči mehčanja srca in poetske discipline, kajti z ekologijo si nimam česa početi, če mi ni živi dom v drobovju prebudil še nobenega verza ali vsaj sijoče solze. S poezijo zemlje v prsih sem ji preprosto nezmožen škoditi. Boli me enako kot njo vsak udarec cigaretnega ogorka, vsaka malomarno odvržena smet, vsaka neumna navlaka. Zbuja me ponoči, kot stonoga mi leze pod odejo.

Stopil bi pred odločevalce in jim prebral kakšno Snyderjevo pesem, če bi mi le prisluhnili, da ne rinejo v »zeleni prehod« s suhoparnim pretehtavanjem enot povrnjene energije glede na enote vložene in računajo, koliko angelov lahko pleše na konici šivanke. (Za zainteresirane, evo: ERoEI for beginners.)

Če se vam ne ljubi brati, naj povzamem: izračuni so zaskrbljujoči, nismo daleč od neto energetskega prepada. (No, kot da tega že ne vemo.) Preden odhitite protestirat pred državni zbor, vas vabim, da ležete pod zvezde in dopustite, da tudi vas nagovori kakšna Solza svetega Lovrenca. Preberite kakšno pesem. Protest iz nemira ne bo obrodil svetlih sadov.

Ko gledam avgustovsko nebo jokati, se sprašujem, kako neki se lahko kdo počuti revnega, ko pa ima na voljo – to! Povsem zastonj. No, ne povsem, cena je vdih tišine in posvečen pogled v nebo. Res smo revni, če si tega ne znamo privoščiti.

V mojem divjem domu me to poletje spremlja še ena sveta misel. Ta prihaja izpod prstov Duška Radovića. Takole je rekel: »Borimo se dostojanstvo in visok nivo svojega nezadovoljstva. Sramota je s čim vse so lahko ljudje nezadovoljni.«

S svoje malo navlake sem srečnejši kot mnogi milijonarji. Veselim se prihodnosti, čeprav vem, da bo energetski prepad enkrat prišel. Takrat ne bom več edini živel radikalno preprosto, mnogo nas bo. Toda jaz bom še naprej srečen, ker se od ljudstva Hadza učim ne imeti in od Snyderja klepetati z dušo svojega doma.

Vrnem se v posteljo, stresem z nje še dve skriti kokici, poravnam vzglavnik in naenkrat se mi zazdi, da je ta skromna postelja z zeleno prevleko Slovenija. V mislih polijem zelenilo z nafto, z odplakami iz kanalizacije, k vzglavniku stlačim dve vreči odpadkov. Presune me: »Kako lahko sploh kdo v Sloveniji spi, ko mene zbudijo že štiri kokice?« 

Zradiram podobo v glavi s Snyderjevo pesmijo:

Kot čričkovo tiho jesensko brnenje

je do nas,

tako smo mi do dreves,

kot so ona

do skal in gora.

Snyder rešuje le mojega duha pred pogubo. Ne more rešiti sveta. Kaj šele, da bi ga očistil. Ne zamerite, prosim, mojemu mehkemu srcu, ker vas ne nagovarja z analizami in najboljšimi praksami, ampak vas vabi k pogledu v jokajoče nebo. Ne vabi vas, da napišete protest, ampak, da napišete pesem.

Zaupam, da to ni prevelik zalogaj za Ekologe brez meja. ;-)

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.