Ste kdaj pili pivo z žlico iz velikega bazena? Najbrž ne (sicer se priporočam za anekdoto!), ker imamo na voljo bolj priročno embalažo. Prihajajoča zakonodaja tega ne bo spremenila, ima pa znaten potencial, da omili cel kup problemov, ki nam jih povzroča odpadna embalaža.

Ker gre za sistemske rešitve, delni pretres statusa quo, to ni vsem pogodu. Še zdaleč ne, protinapadi na spodbujanje ponovne uporabe so močni kot že dolgo ne. Taktike so klasične, predvsem je prisotno mešanje megle s širjenjem strahu, negotovosti in dvomov (koncept "FUD"). Gre za pristop bolj znan v svetu računalništva, a če je bil uspešen za IBM in Microsoft ...

Nekaj negotovosti je neizogibne pri ambicioznih spremembah, a da si npr. McDonald's upa trditi, da je okoljske cilje lažje doseči, če bi njihovo embalažo za hrano za na pot ločeno zbirali (za kar trenutno ni nobenega sistema), da bi jo več reciklirali (ponekod je za papirnato embalažo za stik z živili to celo prepovedano) in kompostirali (papir ni zaželjen, še manj tak s protimaščobnimi premazi), je pač absurdno. In spet prikladno prelaga vso odgovornost na posameznike in občine. Na žalost to ni le tehnična debata, a je zadaj drag propagandni aparat.

Podlaga za take trditve so analize življenjskega cikla (LCA), ki jih naročajo proizvajalci ali njihova združenja. Poleg očitnih konfliktov interesov se je pri takih z ekstremnimi zaključki še vedno izkazalo, da so slabo zasnovane — če je metodologija sploh znana — in da gre v resnici bolj za zamaskirano preslikavo stališč. Od neupoštevanja smetenja oziroma podcenjevanja drugih negativnih vplivov ob koncu življenjske dobe, primerjav z najslabšimi možnimi scenariji namesto realnimi, nejasnega izvora podatkov do nenavadnih predpostavk o velikostih, težah in pogostosti vračanja povratne embalaže.

Kar je škoda, ker je osnovni pristop LCA pravi, saj si vsi želimo celovitih ocen. In da ne bo dvoma, metaanalize kot je od UNEP-a, ki je preučevala LCA študije ponovne uporabe raznolikih izdelkov, je zaključila, da se vse pravilno izvedene LCA študije strinjajo: ponovna uporaba je z vidika okolja vedno boljša od enkratne.

Nasprotnikov to seveda ne ustavi, tako da lahko zadnje leto spet poslušamo, da bo recikliranje rešilo prav vse težave, da samo embalaža za enkratno uporabo lahko zmanjšuje količine odpadne hrane, da porabi več vode in še kaj bolj bizarnega. Na primer, da bi več ponovne uporabe povišalo količine odpadne embalaže, da je nevarna za zdravje in nemogoča za male podjetnike (pa se je v Sloveniji prav ti največ poslužujejo).

Ne glede na vse take poskuse zaviranja sprememb pa je nekaj jasno: široka ponovna uporaba se vrača v velikem slogu, vprašanje je le, kako hitro jo bomo spet sprejeli za nekaj samoumevnega.