Avtor: Helena Nieboer, dne 9. july 2021, 10:07

Ker je julij mesec, ko ima besedo globalno gibanje Plastic Free July, si bomo od blizu ogledali odvisnost sodobne industrije mode od fosilnih goriv, iz katerih se izdelujejo sintetične tkanine.

V pričujočem članku povzemamo ugotovitve raziskave, ki jo je opravila Changing Market Foundation med 46 ponudniki oblačil. Raziskovalci so podrobno analizirali podatke o uporabi sintetičnih vlaken v kolekcijah za pomlad/poletje 2021 in trditve proizvajalcev glede trajnosti. Za sodelovanje v raziskavi se je odločilo kar 38 od 46 podjetij, a je samo majhen delež le-teh (26 podjetij) dejansko omogočil vpogled v njihovo rabo sintetičnih materialov v odstotkih in masi.

Rezultati raziskave, ki so jih pridobili na osnovi odgovorov na anketni vprašalnik in podatkov, ki so javno dostopni, so pokazali ne samo veliko odvisnost modnih znamk od sintetike, ampak tudi veliko zelenega zavajanja.

Raziskovalci so na osnovi pridobljenih podatkov podjetja razvrstili v štiri kategorije – od najboljše zelene (nobeno podjetje se tja ni uvrstilo) do najslabše rdeče, kamor so bila razvrščena podjetja, ki niso izrazila namere, da bodo poskusile zmanjšati delež sintetičnih vlaken v svojih izdelkih, ali pa niso hotela odgovoriti na vprašanje oz. razkriti podatkov. Med najslabše ocenjenimi je npr. tudi Patagonija, ki je svoj ugled gradila ravno na trajnosti. Patagonija je bila v rdečo cono uvrščena zaradi popolnega pomanjkanja transparentnosti, saj ni hotela javno razkriti nobenega podatka glede uporabe sintetičnih vlaken in namere, da bi obstoječe količine v prihodnosti zmanjšala.

11 podjetij se je uvrstilo v »rumeno cono«, v katero sodijo tisti, ki v svojih izdelkih uporabljajo manj kot 25 % sintetičnih vlaken in izražajo namero, da bodo ta odstotek dodatno zmanjšala. Med njimi je nekaj visoko cenovnih blagovnih znamk, pri katerih je delež sintetičnih vlaken še manjši. Na primer Saint Laurent celo manj kot 1 %, United Colours of Benetton pa 20 %. Slednji se pohvali, da je polovica njihovih izdelkov iz enega materiala, kar omogoča lažje recikliranje.

Je uporaba tekstilnih vlaken PET plastenk ali ribiških mrež dokaz trajnosti?

Nekatera podjetja trdijo, da so trajnostno naravnana, ker v svojih izdelkih uporabljajo reciklirano plastiko iz oceanov ali reciklirane ribiške mreže. To predstavljajo kot boljšo alternativo deviški plastiki, pri tem pa se pozablja omeniti, da je pogosto tehnologija tovrstne reciklaže okoljsko precej sporna. Tudi sicer ima pristop uporabe reciklirane plastike samo navidezen učinek, saj naslavlja le posledice problema onesnaženja s plastiko, nič pa ne naredi za zmanjšanje količin plastike v prihodnje. Količine Econyla (najlon, narejen iz ribiških mrež in drugih odpadkov) so v primerjavi s količinami odpadkov v morju zanemarljivo majhne. Uporaba tekstilnih vlaken, narejenih iz recikliranih odpadkov, ne pripomore odločilno k zmanjševanju plastičnih odpadkov in v osnovi ne odpravlja odvisnosti proizvajalcev mode od sintetičnih vlaken.

Kar 85 % vprašanih podjetij, ki načrtujejo v svojih kolekcijah večji delež trajnostnih sintetičnih vlaken, pri tem misli na poliester, narejen iz recikliranih PET plastenk. Na žalost pa to ni rešitev za nastali problem onesnaževanja in odpadkov. Nobena od sodelujočih modnih znamk nima visoko zastavljenih ciljev direktne reciklaže tekstilnih vlaken v nova tekstilna vlakna, niti nimajo jasno zastavljenih ciljev, da bi to delala v bodoče. Poleg tega ne načrtujejo potrebnih investicij, ki bi v bodoče omogočale tovrstno recikliranje in s tem prehod v resnično krožno gospodarstvo.

Je rešitev "Prinesi rabljeno oblačilo in izkoristi popust za nakup novega?"

Vse več blagovnih znamk ponuja kupcem možnost oddaje rabljenih oblačil in kupca nagradi s popustom za nakup novih oblačil. Podjetja to možnost promovirajo kot njihov prispevek k zaščiti okolja in trajnosti. Zbrana rabljena oblačila sama po sebi niso rešitev, če jih ne recikliramo v nova tekstilna vlakna. Pa jih? Mnogo vprašanih ni hotelo razkriti, kaj se zbranimi rabljenimi oblačili zgodi ali pa dejansko niso vedeli, saj jih takoj oddajo drugim podjetjem. Usoda zbranih oblačil ni natanko znana: nekaj od zbranega se uporabi v industriji, delno gre v dobrodelne namene ali pa se uporabi za pridobivanje energije. Slednje se sliši dobro, a dejansko to pomeni sežig, česar seveda kupci ne vedo, ko oddajo svoja rabljena oblačila v trgovini.

Zbiranje rabljenih oblačil in hkratno nagrajevanje s popusti za nakup novih pomeni prikrito spodbujanje kupcev k prekomerni potrošnji, ki pa imajo pri tem čisto vest, saj verjamejo, da bodo oddana oblačila koristno uporabljena. V resnici pa samo ustvarjajo nove odpadke.

Kaj pa sintetične tkanine in mikroplastika?

Ne pozabimo tudi na problem mikroplastike in njen vpliv na okolje in zdravje. Večina podjetij se je na vprašanje o mikroplastiki odzvala z odgovorom, da se bodo s tem ukvarjali, ko bo narejeno več raziskav na to temo. Trenutno reševanje problematike onesnaženja voda z mikroplastiko, ki jo sami povzročajo s svojimi oblačili, prelagajo na druge, npr. filtri na pralnih strojih ali sodobnejše čistilne naprave za odpadne vode.

Še posebej problematična so nizkocenovna sintetična oblačila slabe kakovosti, ki hitreje razpadajo. Največ mikroplastike nastaja v procesu nege oblačila (pranje) in še posebej takrat, ko je tkanina že v slabšem stanju, strgana ali poškodovana.

Delež sintetičnih materialov v kolekciji pomlad/poletje 2021

Za boljše razumevanje odvisnosti od sintetičnih materialov so v okviru raziskave pregledali ponudbe 12 blagovnih znamk, ki prodajajo tudi po spletu in podrobneje raziskali kar 4028 izdelkov, ki so del kolekcije pomlad/poletje 2021. V raziskavo so bili zajeti različni tipi blagovnih znamk – od tipičnih predstavnikov hitre mode (npr. Zara, H&M) pa do visoke mode (npr. Gucci, Luis Vuitton).

Pri pregledu izdelkov so raziskovali delež sintetičnih materialov na splošno v njihovih izdelkih in še posebej v kolekciji, za katero trdijo, da je trajnostna in jo tako tudi poimenujejo (npr. H&M Conscious Collection; Zalando Sustainable Collection itd.).

Raziskava je pokazala, da večji del blagovnih znamk trdi, da so trajnostne in kar 39 % izdelkom pripisuje oznake, povezane z zelenim in trajnostnim. Podrobnejši pregled delovanja teh blagovnih znamk, njihovih ciljev in zavez pa pokaže, da je zeleno zavajanje najbolj vroč modni trend te sezone.

Le 38 % od prej omenjenih izdelkov dejansko ima pridobljen certifikat oz. standard, ki trajnostne trditve podpira. Glede na slabost certifikatskih shem tudi sam certifikat še ne pomeni zanesljivo, da trajnostna trditev stoji na trdnih temeljih. (Raziskavo o verodostojnosti različnih certifikatov na področju tekstila najdete v False promise of certification.)

Raziskovalci so primerjali oznake, ki naj bi potrjevale trajnost nekega izdelka s smernicami CMA (UK Competition and Markets Authority). Od 39 % izdelkov, ki so jim proizvajalci pripisovali trajnostne oznake, kar neverjetnih 59 % na tak ali drugačen način ni bilo v skladu z omenjenimi smernicami.

Za lažje razumevanje zavajanja navajamo enega od številnih primerov iz raziskave, ki lepo ponazarja zmedo pri razumevanju besede trajnostno: opis izdelka v spletni trgovini, ki sodi v kategorijo trajnostne kolekcije: moška jakna, narejena iz mešanice 64 % poliestra, 24 % volne, 5 % akrila, 3 % viskoze, 2 % poliamida in 2 % bombaža. Mešanice toliko različnih materialov dejansko ni možno reciklirati. Med trajnostne izdelke pa so ga uvrstili zato, ker vsebuje 20 % recikliranega poliestra!

Da lahko izdelek označimo kot trajnostni, je potrebno upoštevati celoten krog. Ni dovolj, da uporabimo določen procent materiala, ki je pridobljen na osnovi reciklaže, zagotoviti je potrebno tudi možnost reciklaže izdelka ob koncu njegove uporabe.

Znamke, kot so Gucci in Zara, najmanj odstopajo od smernic, medtem ko H&M kar v 96 % trditev odstopa od smernic. Poleg tega vsebujejo izdelki te blagovne znamke v svoji »trajnostni kolekciji« večji delež sintetike kot njihova glavna kolekcija (72 % proti 61 %). Vendar ima to podjetje v svoji trajnostni kolekciji tudi od vseh sodelujočih največji delež recikliranega poliestra in poliamida (32 %).

Največjo razliko v odstotkih uporabe sintetičnih materialov med običajno kolekcijo in trajnostno najdemo pri Zari, a tudi v njenih izdelkih najdemo zelo kompleksne mešanice velikega števila materialov, ki onemogočajo nadaljnjo reciklažo. Zara je ena redkih blagovnih znamk, ki na svoji spletni strani izdatno promovira pravilno in do okolja odgovorno nego tkanin. Svoje kupce in bralce ozavešča o pomenu pranja pri nižjih temperaturah, centrifugiranju na nižjih obratih in podobno.

V kolekciji, ki se prodaja pod oznako »trajnostno«, le 6 % raziskanih izdelkov vsebuje sintetične materiale, pridobljene iz recikliranih plastenk. In čeprav tovrstna reciklaža ne pomeni pravega krožnega gospodarstva, blagovne znamke ravno to uporabljajo kot glavni »adut«, da se lahko promovirajo kot trajnostne.

Navedene ugotovitve upravičijo dvom v trajnostne trditve, ki ga izražajo kupci v Veliki Britaniji. Namreč le 18 % kupcev verjame v informacije o trajnosti, ki jih navajajo blagovne znamke.

Priporočila za naprej

Glavna ugotovitev raziskave je, da je industrija mode vse bolj odvisna od sintetičnih vlaken in da ni videti resne pripravljenosti, da kar koli spremenijo. Namesto, da bi kaj spremenile na izvoru problema, se poslužujejo taktik zavlačevanja, odvračanja pozornosti in zelenega zavajanja potrošnikov.

Zato je zdaj zadnji čas, da se vključijo odločevalci in poiščejo učinkovite zakonodajne rešitve, ki bodo proizvajalce usmerile na pot trajnosti.

Zakonodajalci morajo sprejeti ukrepe, ki bodo prekinili krog odvisnosti od poceni sintetičnih materialov in zagotovili premik v odgovorno proizvodnjo, temelječo na načelih krožnega gospodarstva. Ravno strategija za tekstil na ravni EU, ki je v pripravi, daje temu priložnost. Potrebno je tudi uvesti razširjeno proizvajalčevo odgovornost na področju tekstila, ki vključuje obvezni eko dizajn in odgovornost za ravnanje z izdelkom po koncu uporabe – ločeno zbiranje, ponovno uporabo, popravila in na koncu direktno recikliranje vlakna v novo vlakno, ki je za okolje manj škodljivo.

Prav tako potrebujemo EU regulacijo, ki bo zaustavila »divji zahod« zelenega zavajanja. Trenutno podjetja brez kakršnih koli posledic preplavljajo potrošnike z neresničnimi trditvami. Evropska komisija že dela na dveh zakonodajnih predlogih, ki bi morala vključevati tudi merila, ki preprečujejo zeleno zavajanje in zagotavljajo, da postanejo trditve o trajnosti bolj zanesljive.

Vir: Synthetics Anonymous: Fashion Brands’ Addiction to Fossil Fuels

.