Avtor: Katja Sreš, dne 13. May 2020, 10:05

V trenutni situaciji bi lahko rekli, da okolju kar trda prede. Količine odpadkov rastejo, naftna industrija se hrani s strahom posameznikov in z lažnim prepričanjem, da je plastika varen material, grabi za zadnjo bilko preživetja, da o naravnost nepredstavljivih ukrepih, ki postajajo strašljivo podobni tistim v obljubljeni deželi čez lužo in se pod krinko virusa sprejemajo na tedenski ravni v hramu demokracije ter nas 'spodbujajo h kolesarjenju', sploh ne govorimo.

A ravno zato je tako zelo pomembno, da se napajamo z dobrimi zgodbami, ki zadovoljujejo vse stebre trajnostnega razvoja: gospodarsko blaginjo, dobrobit človeštva in ohranjanje narave. Da to ni le pravljica oz. zabloda okoljevarstvenikov poleg številnih študij dokazujejo tudi inovativni posamezniki in organizacije. V času koronakrize se je začela pisati ena izmed takšnih pozitivnih zgodb. Njen avtor je družina Kukenberger, ki na svoji ekološki kmetiji v objemu reke Temenice prideluje mlečne izdelke. V Sloveniji imamo 13.300 kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s predelavo kravjega mleka, a le eno od njih omogoča dostavo hlajenih izdelkov na dom v povratni embalaži. To je Ekološka kmetija Kukenberger, ki je prepoznala, da nadomeščanje enega materiala za enkratno uporabo z drugim, ne bo rešilo naših težav, ki se jih sicer moramo lotiti na izvoru. Vse to pa je le stvar odločitve in organizacije, nam je v intervjuju pojasnil Toni Kukenberger.


Lotili ste se pogumnega izziva - ravno v času koronavirusa, ko po svetu vladata strah in panika pred ponovno uporabo trajne embalaže, ste uvedli prvo dostavo hlajenih izdelkov v povratni embalaži. Kako se je izšla vaša računica, kako se odzivajo kupci?

Kupci se odzivajo odlično. Ničesar drugega tudi nismo pričakovali. Mi že od začetka ciljamo na ekološko osveščene kupce, ki razumejo, da enostavna in najcenejša rešitev - plastika za enkratno uporabo - niti približno ni trajnostna. In s tem ko smo se odločili za dostavo po celi Sloveniji, smo prišli na proti tistim, ki naše izdelke iščejo tudi od malo dlje, ne samo v naši okolici in v okolici naših prodajnih mest.

Menite, da bi lahko iz trenutne situacije kot družba potegnili kaj pozitivnega?

Morali bi. Prvič to, da globalizacija ni apriori nekaj samo dobrega. Ravno globalizacija je glavni razlog, da se v moderni dobi bolezni, pri nas v kmetijstvu pa tudi škodljivci, širijo po celem svetu, čeprav jih prej drugje ni bilo. Kar pomeni, da na novem teritoriju vsaj nekaj časa nimajo (ali pa jih imajo premalo) naravnih sovražnikov, zato lahko zelo dobro uspevajo in delajo veliko škodo tako ekosistemu kot kmetijstvu. Profit od tega imajo večinoma fitofarmacevtske megakorporacije, pa tudi države, ker se za reševanje teh problemov porabi veliko denarja, posledično pa se v proračune steče toliko več davka. Kruta resnica je, da - kratkoročno - učinkovito in ''poceni'' kmetijstvo za državo ni dobro, ker država od tega premalo pobere. Bolj kot je nek posel učinkovit, manj ima od tega država. In smo v navzkrižju interesov.

Veliko bolj bi morali biti lokalno usmerjeni. Najprej okoli sebe pogledati, kaj nam je na voljo, šele ko tam ni več nič takega, se ozreti po svetu. Ampak to je seveda tudi filozofsko vprašanje. Ne bi se spuščal tja - bi pa se spustil k hrani. Koliko alergij imamo danes že pri otrocih, ki jih včasih ni bilo. Vzroka sta dva: otroci so izpostavljeni daleč premalo povzročiteljem bolezni in alergij, da bi se organizem navadil na to, poleg tega pa pojemo veliko več hrane, na katero evolucijsko nismo prilagojeni. In potem imamo spet paradoksalno zanko, ki državam nosi več davka.

Kot sem že prej rekel - to je kratkoročno. Verjetno veliko vašim bralcem poznani film Food Inc. V njem si ekološki kmet bolj proti koncu zastavi zelo plastično in tako zelo pravilno vprašanje: zakaj ne bi bil cilj v državi vsako leto toliko in toliko manj bolnih? In preventiva je uživanje lokalne, če se le da - ekološke hrane, preko katere dobimo večino funkcionalnih snovi in je potem vsa t.i. ''superhrana'' popolnoma odveč. In če bo imela država manj bolnih, bo tudi več denarja ostalo v državni blagajni! In če bo manj bolnih, bo svet lepši, ni tako? Velikokrat ljudem predlagam, naj pojedo manj in tisto, kar pojedo, naj bo res kakovostno. Ne bodo zapravili nič več, ampak bodo bolj zdravi. K nam se res veliko ljudi obrača po naše izdelke, ko dobijo kakšno res težko diagnozo. Ampak - ljudje! To je kakšnih 30, mogoče celo 50 let prepozno! Bolezni, kot so rak in podobno ne pridejo k nam čez noč, ampak si jih ''pridelamo'' dolgoročno z življenjskim slogom. Po toči zvoniti je, žal, prepozno.

Pa še nečesa nas lahko ta kriza nauči, ampak se bojim, da nas ne bo: da lahko brez težav zdržimo brez trgovine tudi en teden! Če bi nekdo mene osebno vprašal, bi ob nedeljah dovolil izključno dejavnosti, brez katerih ne gre: zdravstvo, policija, bencinske črpalke na avtocestah in to je to. Vse ostalo se lahko in bi se MORALO ustaviti vsaj za 1 dan na teden. Kdor pravi, da to ni mogoče, se spreneveda. Je samo stvar organizacije.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da je fama o samooskrbi le politična zgodbica. Kaj bi morali storiti, da bi lokalna samooskrba resnično postala del naših življenj in vrednot, ki jih zagovarjamo?

Čisto enostavno: otroke je treba vzgojiti tako, da bodo kupovali hrano čim bližje svojemu domu, da bodo iskali kakovostno hrano in da bodo razumeli, da s tem, ko kupijo od soseda, pomagajo, da bo sosed mogoče lažje plačal šolanje svojemu otroku, si privoščil kakšen dan oddiha, poleg tega pa tudi vzajemno, ko bo potreboval pomoč, pomagal njemu. Dokler bomo sosedu privoščili slabo, bo pa zelo žalostno in so vse tuje blagovne znamke vredne več kot domače. Ko bodo potrošniki iskali res domačo hrano in res zahtevali 100 % znano poreklo, se bo trg temu prilagodil. Prej pa ne. Vse ostalo je kaplja v morje. Seveda pa je prav, da država kmetije, ki so pri nas res mizerno majhne, razbremeni birokracije in jim omogoči normalno delo. Špekulante in goljufe pa močno kaznuje. In bi bil red. Ampak vse je stvar interesa.

Pravite, da niste odkrili tople vode. Po katerih modelih iz tujine ste se zgledovali?

Mi smo se zgledovali samo po tem, da smo kopirali model termoboksa. Sistem povratne embalaže pa je naša ideja in razvili smo jo skupaj s podjetjem Aklih, ki se ukvarja z Design thinking-om in oblikovanjem - tako spletnih kot ne-spletnih rešitev.

Kakšni so bili glavni pomisleki pred uvedbo nove storitve, ki vam niso pustili spati?

Kako izvesti hlajeno verigo brez hlajenih vozil. Ko imaš ta problem rešen, je vse ostalo kombinacija že znanih rešitev. In pa kako zapakirati stekleno embalažo, da bo prenesla paketno dostavo. Še predstavljal si nisem, da se bodo steklenice razbile na dostavi, potem ko smo jih res dobro ovili in testirali padec paketa z višine 2 metrov. In se pri nas ni nič razbilo, na dostavi se pa je. V to smo res veliko vložili. No, zdaj pa imamo to rešeno in so zadeve postale predvidljive.

Očitno je, da vam ni vseeno za okolje. Katere so tiste vsakodnevne navade, ki jih štiri generacije na vaši kmetiji živite z namenom preprečevanja nastajanja odpadkov?

Prva je ta, da delamo čim bolj učinkovito. Vložiti samo toliko energije, kot je je potrebno. Naj bo v pridelavo, predelavo, v dostavo, v karkoli. Druga je ta, da uporabljamo čim več povratne embalaže. In da kupujemo čim večje količine hrane, ki jo uskladimo z našo porabo in da nam ne ostaja. Da ne hodimo nekam samo zaradi 2 kilogramov moke. Da iščemo čim bolj lokalno hrano. Vse to pa zahteva nekaj organizacije. Ampak če ti je zadeva blizu, ni noben problem. Najlažje pa je v instant potrošniški družbi vse kupiti v količini, ki jo porabimo naenkrat in potem embalažo takoj zavreči. Potem pa poslušamo o gorah embalaže, ki se povsod po svetu kopiči. Če bi vsak od nas npr. kupil samo 1 plastenko na leto manj, je to samo v Sloveniji 2.000.000 plastenk! Vse je stvar matematike. In tega, da problem, če se od njega distanciramo, ni rešen, ampak je treba pogledati k izvoru in reševati problem na izvoru.