Avtor: Aljaž Kotnik, prostovoljni gasilec PGD Polzela, dne 9. august 2022, 12:08

Kot prostovoljni gasilec sem videl že veliko nesreč in gasil mnogo požarov. Novica o požaru na Krasu me ni naredila ravnodušnega. Iz domačega naslonjala sem spremljal novice in gledal posnetke, kako je ogenj požiral gozd in uničeval vse pred seboj. V mislih sem bil z vsemi, ki so se borili proti njemu, saj vem, kako trdoživ je.

V sredo, 20. 7. 2022, pa je telefonski klic spremenil moj običajen dan. Aktivirali so nas za pomoč na Krasu. Odhajamo v nočno izmeno, štart ob 2.00 ponoči. Sprva nisem mogel dojeti, da gre zares in da je situacija tako slaba. Po telesu se mi sproži adrenalin, v glavi nastane vrvež in telefon mi skoraj pregori. V zelo kratkem času je bilo treba zorganizirati gasilce, pripraviti opremo, se uskladiti z ostalimi društvi, nabaviti hrano, vodo … zelo veliko vode. Navodilo poziva je bilo, da smo na kraju, kjer gasimo, samooskrbni.

Vožnja v konvoju več kot petdesetih gasilskih vozil ti vlije občutek ponosa, vendar smo se resnosti situacije zavedeli že na počivališču Mlake. V zraku je bilo nekaj čudnega, gostega, težkega in jutranja meglica se je izkazala za dim. Ta pa je postajal vse bolj zgoščen, ko smo se približevali zbirnemu mestu pred Lesnino v Vrtojbi. Vdih je bil sprva neprijeten in pekoč. Spraševal sem se, kako dolgo že domačini vdihavajo ta strup in kakšne posledice bo to pustilo na njihovo zdravje? Ko smo se porazdelili po enotah, so nam vodilni pred odhodom dali še ena navodila. Pričakoval sem jih, vendar me je kljub temu po telesu spreletel srh. »Gasi se samo z roba cestišča in ustaljenih poti. Gasilci na noben način ne zapuščate ceste in vstopate na poraščeno območje. Obstaja velika nevarnost neeksplodiranih ubojnih sredstev«.

Naša prva naloga je bila na območju Opatjega sela zatirati manjša požarišča. Pot do tja je bila morbidna in otežena. Dim je vasi obarval v odtenke poceni mehiškega filma, kjer so režiserji uporabili preveč oranžnega filtra, da prikažejo puščavo. Gozda ni več. Vse črno, zoglenelo in pusto. Kot vodja svoje ekipe sem med vožnjo premišljeval o možnih scenarijih, kaj nas čaka, kako bom razdelil naloge.

Kljub neprijetnim prizorom opustošenja, so bili tudi trenutki, ki so mi zarosili oko. Domačini so ob cestah skozi cel dan vsem vozilom ploskali in se jim glasno zahvaljevali za pomoč. Na ograje so izobesili plakate z zahvalami, ponujali hrano, pijačo, nogavice, majice in celo sladoled. Ta povezanost ljudi v kriznih situacijah je neverjetna. Organizirana je bila tudi malica za vse. Ko pomislim nazaj, mi je edino žal, da se takšne vezi med ljudmi spletejo le ob nesrečnih dogodkih.

Velika težava pri omejevanju požara je bila ta, da se je ogenj razširjal pod zemljo. Če ga ne vidiš, še ne pomeni da ne gori. Z zalivanjem smo varovali požarne meje, da se prepreči ponoven vžig in morebiten preskok ognja čez cesto. Med delom so nas ves čas pretresali poki bomb. Ti so bili vsepovsod, glasni in nepričakovani.

Ogenj je smrtonosen, ko se združi z vetrom. Prejeli smo ukaz za nujen premik vseh enot, saj se je pojavilo novo žarišče. V 38°C vročine in polni opremi sem iztisnil vso svojo moč in tekel s cevmi po hribu navzgor do žarišča. Nebo se je naenkrat obarvalo oranžno in pred menoj se je pojavila stena ognja, ki je segala 20m v višino. To je bil prizor strahospoštovanja. Še nikoli nisem doživel česa podobnega. Proti takšnemu ognju smo se borili celo popoldne, saj se pojavi, izgine, pa ponovno izbruhne. Med gašenjem nam je tudi zmanjkalo vode, veter pa ni pojenjal. Prišel je trenutek, ko smo pričakovali, da bomo dobili ukaz – »Umik!«, takrat pomeni samo eno - spusti in beži. K sreči je prišlo vozilo s polnim rezervoarjem, da smo se lahko naprej borili. Po večurnem boju smo žarišče umirili do te mere, da se je gašenje lahko nadaljevalo s helikopterjem, pomagal pa je tudi policijski vodni top. Vse je bilo zelo utrujajoče. Bili so momenti, ko je bilo moje telo tako izmučeno, da sem pomislil da ne bom zmogel več. Vendar smo vsi vztrajali, ker druge možnosti pač ni.

Želim si, da se nesreča takšnega razpona ne zgodi več. Žalosti pa me, da se medijsko, odkar je požar pogašen, o razmerah in posledicah požara na Krasu ne poroča več. Se bodo organizirale akcije, kjer se bo s sajenjem dreves pogozdilo požgana območja?

Komaj spočit, je v petek zopet prišel klic: »Gremo na Kras, situacija se ne umirja, delamo dvojno izmeno!«. Brez pomisleka sem pritrdil in vse priprave so se ponovile. Vonj po dimu je na meni ostal še cel teden.

Aljaž Kotnik, prostovoljni gasilec PGD Polzela

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.