Avtor: Jaka Kranjc, dne 12. May 2020, 23:05

Poleg pametne potrošnje lahko govorimo tudi o pametni proizvodnji. Oba pojma imata svoji definiciji, ki nista nujno intuitivni, zato si bomo v tem članku na kratko ogledali nekaj povezanih buzzwordov in njihovo vlogo v krožnem gospodarstvu.

Danes je že večina proizvodnih obratov "pametnih", to pomeni, da vključujejo senzorje in računalniško vodene sisteme. Tu nastopi koncept industrije 4.0, ki želi avtomatizacijo, povezanost in avtonomnost procesov pripeljati še stopničko višje. Včasih je enačen kar s četrto industrijsko revolucijo. Za razliko od prejšnjih, ki so nam dale parni stroj in mehanizacijo, elektriko in tekoči trak ter računalnike in avtomatizacijo, ta prinaša digitalno transformacijo proizvodnje. Podpodročja razvoja so:

  • internet stvari (večina strojev se pogovarja med sabo),
  • neprestan, kontinuiran monitoring,
  • big data in strojno učenje,
  • umetna inteligenca in avtomatizacija (avtonomni, "pametni" stroji in tovarne),
  • prilagodljivost (modularne zasnove),
  • decentralizacija in po drugi strani oblačno računalništvo (centralizirano)

... in še kaj, saj se je koncept z leti razširil in zrasel — med drugim smo ga v Sloveniji uvrstili med prioritete strategije pametne specializacije. Od popularizacije ni minilo še niti deset let, pa je že govora o industriji 5.0 in peti revoluciji!

Shematika industrije 4.0 po i-SCOOP

Bistvo industrije 5.0 opisujejo kot vračilo človeka v enačbo (bolj simbiotičen odnos človek-stroj), da nas roboti ne kar zamenjajo in da unovčimo lastno kreativnost ter poudarek na visoki stopnji personalizacije izdelkov s ciljem večjega zadovoljstva kupcev. V ekstremu lahko to razumemo tako, da se človek umakne iz proizvodne faze, ki postane povsem avtomatizirana, ostane in vodi pa fazo oblikovanja in zasnove. In ne samo proizvajalci, tudi kupci sami. V milejši obliki pridejo v igro druge besedne domislice: skozi kognitivno računalništvo bodo napredni vmesniki med človekom in strojem (npr. možganski senzorji) omogočili razcvet cobotov, pametnih avtonomnih robotov, ki so sposobni varno in koristno delovati v bližini ljudi.

Kaj pa kak primer? Računalnike smo že od nekdaj lahko kupovali po kosih in jih dobili sestavljene, a to še ni dovolj za omenjene revolucije. Bližje je na primer podjetje Pirnar, ki svojim kupcem omogoča, da si prilagodijo vrata prek spleta podobno, kot smo vajeni s pico. Sistem je povezan z upraviteljem zalog in proizvodnjo, tako da je celoten proces že skoraj v celoti avtomatiziran. Še boljši primer so izdelki sposobni avtonomne personalizacije, pa če gre za pametno inzulinsko črpalko, ki se prilagaja uporabniku, ali pa hladilnik, ki sam zagotovi obnovitev zalog najljubše pijače. Bolj pragmatičen paradni konj personalizacije je 3D tisk, ki že dolgo ni več samo v domeni plastike in hobijev.

Pomen za krožno gospodarstvo

Kako se vse to navezuje na evropsko razvojno paradigmo? V mnogočem.

Z decentralizacijo proizvodnje bodo lahko dobavne verige in povratne zanke krajše ter bolj transparentne, potrebe po zalogah pa manjše.

Z več "pameti" lahko dosežemo višjo produktivnost z manj odpadki in višjo kakovostjo.

Z več in ažurnimi podatki bo diagnosticiranje težav lahko hitrejše in sprotno, popravila pa bodo možna celo na daljavo. Tam nas čaka še veliko pasti — znan je primer, ko je Apple s posodobitvijo programske opreme namenoma upočasnil delovanje starejših aparatov, posodabljanje programske opreme v avtomobilih pa na zelo razumljiv način razkriva porazno skrb za varnost stvari v internetu stvari (npr. upravljanje Teslinih avtov kar na daljavo).

S 3D tiskom kot integriranim delom proizvodnje lahko občutno zmanjšamo potrebe po obširnih zalogah in skladiščenju ter veliko dlje in ceneje zagotavljamo rezervne dele, kar bo olajšalo podaljševanje življenjske dobe izdelkov. Popravila bo na podoben način olajšal soroden proces 3D skeniranja, ki omogoča poustvarjanje obstoječih izdelkov, tudi zelo starih; npr. na tak način je podjetje 3Way omogočilo popravilo več desetletij starega grelca v vrhniškem Depoju, saj so uspeli posneti zlomljeni element, popraviti digitalni model in ga nato natisniti.

Vse to je relevantno tudi za naše ravnanje z odpadki, saj se ta vedno bolj bliža ravnanju z viri, ki so ponovno surovine za proizvodnjo. Z vso to pospešeno digitalizacijo, senzoriko in internetom stvari se bo spremenila tudi vrsta odpadkov, ki jih proizvajamo in skokovito povečala količina e-odpadkov. Bo robotizacija razstavljanja teh miniaturiziranih periodnih sistemov dovolj? Vsepovezanost sistemov bo po drugi strani prvič omogočila uveljavljanje konceptov razširjene odgovornosti na globalni ravni in to z zavidljivo sledljivostjo.

Jasno je tudi, da bomo morali izumiti in začeti resno jemati druge kazalce gospodarske rasti in razvitosti, saj BDP ni kos digitaliziranemu svetu. Te dni so npr. zelo popularna videokonferenčna orodja, ki so brezplačna za uporabo. Očitno nam olajšujejo in izboljšujejo življenja, a to napram klasičnim klicem prek telefona nič ne prispeva k BDP.

Ostaja ključno vprašanje: ali bodo industrije 4, 5, 6, 7 ... zmogle presekati gordijski vozel trajnostnega razvoja ali ga bodo le še tesneje zategnile? Jevonsev paradoks nas uči, da smo v vseh prejšnjih industrijskih revolucijah uspeli z manj narediti več, a hkrati je potrošnja tako narasla, da končna učinkovitost (ob upoštevanju eksternalij — okolja, zdravja), ni bila višja. Tega si danes ne moremo privoščiti še enkrat.