Tri nove sile narave v timu Ekologov brez meja

Ekologi brez meja so v zadnjih mesecih okrepili svojo ekipo – in to kar s tremi izjemnimi sodelavkami, ki vsaka na svoj način uteleša vrednote društva. Marcela Horvat, Zala Popič in Alenka Dujanović so se pridružile timu z različnimi ozadji, a z enako željo: prispevati k bolj odgovorni in povezani družbi.

Marcela Horvat je oseba, ki stoji za slovenskim delom Evropskega podnebnega pakta in skupaj z ambasadorji razširja trajnostno zavest tako znotraj kot zunaj domačih meja .
Ko smo jo vprašali, kaj je želela postati kot otrok je brez razmišljanja odgovorila: »Od malega sem si želela postati plesalka – brez plesa pa še danes  preprosto ne znam živeti.«
Čeprav jo je življenjska in študijska pot vodila tudi v druge svetove kreative, je vedno ostajala zvesta notranjemu glasu - spoštovanju narave in ljudi, povezovanju skupnosti ter plesnemu izrazu. "Hvaležna sem, da lahko svojo ljubezen do narave, trajnostnega načina bivanja zdaj združujem tudi z delom, kjer si delimo pogled v isto smer. Dokler delam s srcem vem, da sem na pravi poti.«

Zala Popič bo vaša sogovornica, če z Ekologi brez meja želi sodelovati vaše podjetje – pri trajnostnih aktivnostih, projektih ali team buildingih.
Ko razmišlja o svojih otroških željah, se nasmehne: “Mala Zala je hotela biti arheologinja – in arheologinja sem tudi postala. Pri desetih sem stricu rekla, da bom v starem hlevu naredila muzej predmetov, ki jih bom izkopala okrog hiše.”
Danes pa pravi, da se njen raziskovalni duh ni izgubil, le preusmeril se je drugam: “ Arheologija mi je dala širino in veliko različnih zornih kotov pogleda na življenje ter naravo in na to, kako je človek včasih živel.  Zdaj raziskujem, kako lahko tudi mi – sodobni ljudje – ponovno vzpostavimo ravnovesje z naravo. In to me navdihuje vsak dan.”

Alenka Dujanović pa skrbi, da so zgodbe Ekologov brez meja slišane in prebrane – v vlogi komunikatorke.
Njene otroške sanje so bile nekoliko drugačne, a presenetljivo blizu temu, kar počne danes. »Že kot otrok sem imela občutek za ljudi – znala sem začutiti, ko je bil kdo žalosten, in mu skušala pomagati, pa naj bo z nasmehom, pesmijo ali tiho prisotnostjo. Zdaj vem, da je bila to moja prva šola poslušanja in razumevanja – veščini, ki ju danes vsak dan uporabljam pri svojem delu.«
Prehod iz gospodarstva v nevladni sektor ji je odprl nove poglede: “Čeprav sem vedno delala s trajnostnimi in družbeno-odgovornimi projekti, zdaj nanje gledam drugače. Prej sem z Ekologi sodelovala, zdaj sem ena izmed njih – in to z veseljem povem.”

Skupno vsem trem je iskrena povezanost z vrednotami društva. Vse so Ekologe brez meja poznale že prej, se navduševale nad njihovimi projekti in z nekaj pozitivne treme vstopile v novo poglavje.