Moja babica je super babica. Ve, kako zakrpati strgane hlače, katero zel dati na odrgnjeno koleno in kako pripraviti najboljšo govejo juho. Dolgoletne izkušnje izhajajo še iz časov, ko se hrana popolnih oblik v ogromnih količinah ni kvarila na policah supermarketov in ko je bilo treba paziti čisto na vsak košček, da ne bi šel v nič. Zgodbe o pomanjkanju in varčnem odnosu do hrane so redno na meniju nedeljskih kosil pri starih starših. A žal ta kosila postajajo vedno bolj redka in vedno manj je predajanja tovrstnih izkušenj na mlajše generacije.

Tudi Ekologi brez meja se strinjamo, da babice največ vedo in da je to znanje treba predati naprej. Zato smo v sklopu projekta Ne meč’mo hrane stran! v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev Slovenije oblikovali medgeneracijske delavnice Babica ve. Upokojenke in babice z različnih koncev Slovenije so svoje dopoldneve na štirih delavnicah preživele z osnovnošolci.

(foto: Maša Kores)

Skupaj so se pogovarjali o zavrženi hrani, o časih, ko se hrane še ni metalo stran, in pripravili okusne jedi iz ostankov hrane. Jožica Vrtačnik, ki je vodila delavnici v Dolah pri Litiji in v Gabrovki, je po izvedbi pojasnila: »Medgeneracijsko posredovanje izgubljenih in pozabljenih praks varčne uporabe živil se je učencev zelo dotaknilo. Otroci so s svojo pristnostjo izrazili veliko, povedali marsikaj, večina jih prihaja s podeželja, kjer vsaj del hrane pridelajo sami. Smo morda krivi odrasli?«

(foto: ZDUS)

V Ormožu so se s temo zavržene hrane soočili prvošolčki, ki so po pogovoru pripravili sedem različnih jedi in tudi simpatično kuharsko knjižico. Delavnico je vodila Ljuba Fišer, ki je navdušeno povedala: »Udeleženke – babice so bile presrečne, ko so klepetale z otroki in se ob njih spominjale svoje mladosti, učenci pa so bili nasmejanih obrazov, ker so lahko sami rezali, mešali, zlagali, mleli, kaj polizali, roke pa obrisali kar v predpasnike, ki so si jih ta dan nadeli. Vsi smo bili zadovoljni! Starejši, ker so nekaj koristnega naučili učence, ti pa, ker so preživeli dan drugače kot po navadi in aktivno sodelovali pri kuhanju. Povrhu so domov odnesli še koristne recepte in pridobili nekaj, kar jim lahko dajo samo babice.« 

(foto: ZDUS)

Da je treba takšne uspešne delavnice izvajati večkrat, so se strinjali tudi v Ilirski Bistrici, kjer so se devetošolci pogovarjali in kuhali skupaj s kuharskim mojstrom Rihardom Bašo: »Zanimanje mlade generacije in njihovo sodelovanje pri pogovoru sta bila na zavidljivi ravni.«

Mladi so očitno dojemljivi in željni takšnih vsebin, starejši pa so veseli, da lahko svoje znanje in izkušnje predajajo naprej. Vsem je jasno, da ne odkrivamo tople vode. Že naše babice in dedki so vedeli, da se hrane ne meče stran. Zakaj torej ne bi tako živeli tudi mi?

Piše: Katja Sreš