Pred kratkim je bil Sloveniji predstavljen pomemben korak na poti k zmanjševanju zavržene hrane. Tik pred sprejetjem je namreč Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu. Brez vsakega dvoma gre za potezo, ki bi lahko pomembno prispevala k zmanjšanju količin užitne hrane, ki jo zavržemo v celotni prehranjevalni verigi.

Na lanskem posvetu Za Slovenijo brez zavržene hrane - kako naprej? je bila ukinitev davka na dodano vrednost izpostavljena kot ena od šestih najpomembnejših prioritet reševanja problema. Pomemben je seveda že sam zapis v zakon, še bolj pomembno pa je to, da se je dejansko z olajšavo "za dober namen" tokrat strinjalo tudi Ministrstvo za finance.  Kar na tem področju prinaša zakon, je ureditev področja donirane hrane, ki določa, kdo je tisti, ki viške hrane lahko predaja, prevzame (posredniki) in prejme (upravičenci). Zakon določa tudi, da se bo lahko na podlagi tega zakona pripravljalo razpise za sofinanciranje nakupa tehnične opreme, ki je pri prevzemih nujna zaradi zagotavljanja varnosti živil. Na pravilnik oz. pravilo o oprostitvi DDV, ki ga bo pripravilo Ministrstvo za finance o tem, kako bo potekala oprostitev davka za tistega, ki bo hrano predal v donacijo, pa bomo morali še malo počakati.

A ker prva lastovka še ne prinese pomladi, je primerno pogledati tudi onkraj nekaj suhoparnih členov in na stvar pogledati širše.

Prva pomembna slaba popotnica zakonu je, da se spodbuja k doniranju na zmerno trhlih temeljih. Ker je stvar postala finančno privlačna, se bo marsikateri trgovec, hotelir, podjetnik odločil za doniranje, kar je pravilno. Hrano bi naj prevzeli posredniki - precej strogo določeno so to humanitarne organizacije s statusom, ki pa ne razpolagajo nujno z neomejenim številom prostovoljcev, ki bi si bili pripravljeni pot ves čas plačevati iz lastnega žepa.

Upravičenci so, po zakonu, samo socialno ogroženi. S tem se še vedno držimo reševanja socialnih težav brez širše umestitve v stanje današnjega sveta kot pijanec plota. Sicer je lepo, da so se pri nastanku te rešitve povezala štiri ministrstva, a kaj ko okoljskega ni zraven. Ali še vedno ne znamo videti, da je katerikoli okoljski problem nemogoče izolirati samega zase, ampak gre vedno za povezavo s socialnimi, gospodarskimi, finančnimi vprašanji? Kaj bi bilo narobe, če bi se take hrane poslužil kdorkoli in s tem pomagal pri zmanjšanju zavržkov? Obsedeni smo z varnostjo in odgovornostjo, tokrat živil, ampak če gre stvar skozi za socialno ogrožene, zakaj ne bi mogel hrane prevzeti še kdo drug?

(foto: Daily Insider)

Vsekakor je pri tem potrebno več napora, potrebno je vzpostaviti sistem, informirati še in še, ozaveščati in izobraževati. To pa se ti mora preprosto ljubiti delati, če si učitelj ali pač ne, saj so finance za to izredno skromne, rezultati vidni šele čez nekaj časa, vmes pa moraš sitnariti, težiti, spreminjati. Nismo ravno vzor za resne izobraževalne propagande, ko stvar izstopi iz institucionaliziranega izobraževanja. Samo odprite prvi smetnjak pri kateremkoli bloku za biološke odpadke in videli boste, kje smo.

In na koncu ne pozabimo na gola dejstva. V svetu zavržemo 1/3 hrane, količine se povečujejo in Slovenija ni pri tem nič boljša. Množi se tudi število ljudi na planetu; kaj je rezultat enačbe, najbrž razumemo. Največ, kar 49 % hrane, zavržemo posamezniki. Za 163 eur ali 72 kg v enem letu (vir SURS). Pri reševanju bo potrebno najprej zmanjšati shizofrene nakupovalne politike pri nas doma, začeti razmišljati o kakovosti pred količino in spremeniti odnos do hrane. Zakoni nas bodo reševali šele na koncu, ali pa še to ne, če ne bo vzporedno tekel tudi nadzor. Oprostitev DDV-ja je pomemben korak, a jih bo potrebno še veliko.

Piše: Urša Zgojznik