Zdi se, kot da bi svet padel s tečajev. Vojne. Suše. Poplave. Požari. Eni bi priklicali celo štiri jezdece apokalipse. Vse to sili ljudi k umikanju, zapuščanju domov, iskanju rešitve drugod. V beg za ohranitev življenja. In to trenutku, ko bi morali biti na vrhuncu svojih zmogljivosti kot človeštvo, smo soočeni s posledicami lastnih izbir. Iskanje varnosti, udobja in ugodja je v zadnjih dvesto in nekaj letih ustvarilo izjemno gospodarsko rast, zmanjšanje lakote in ekstremne revščine v svetu. Da bi se trendi v zadnjih letih ponovno obrnili v neželeno smer in vojna v Ukrajini pokazala veliko ranljivost ter vzajemno odvisnost sveta.
V trenutku, ko se spominjamo prve konference Združenih narodov na temo okolja in razvoja. Pred pol stoletja. Leta 1972. Ob robu te konference je Rimski klub objavil posebno poročilo o mejah rasti. Z enostavnim sporočilom, da se moramo samo-omejiti pri rabi naravnih virov in energije, zmanjšati onesnaževanje ter omejiti rast prebivalstva. A pozor. Konferenca je bila tudi na temo razvoja - kako se razvijati na način, da prihodnjim generacijam pustimo svet, v katerem je možno dostojno živeti. V svetu velikanskih razlik. Ni nevtralno, če si rojen v Mariboru ali Marmaroju.
Združeni narodi med najmanj razvite države sveta štejejo tiste z nizkimi dohodki in ki se soočajo s hudimi strukturnimi ovirami za razvoj (na primer podnebne spremembe, zadolženost). Svetovna banka jih klasificira kot države z nizkimi dohodki. Zemljevid “najmanj razvitih držav” nam razkrije, da jih od skupaj 46 držav leži v Afriki 33, v Aziji 9, 1 v Karibih in 3 v Pacifiku. Učinki globalnega segrevanja nanje so uničujoči. In četudi so h globalnemu segrevanju prispevale najmanj, se je v zadnjih 50 letih v Afriki število zabeleženih nevarnosti, povezanih s podnebjem, po podatkih Svetovne meteorološke organizacije povečalo za več kot šestkrat. Ne potrebujemo veliko domišljije za predstavo glede zmogljivosti za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanju nanje. Svet je padel s tečajev.
Vendar imamo odgovor – solidarnost! Imamo zavest o skupnih interesih, ciljih, ki nas združuje preko meja držav, ki nam sporoča, da smo del nečesa večjega od nas samih. Sodelovati pri odpravljanju vzrokov človeškega trpljenja – kaj je še lahko več od tega? Vendar sami zelo dobro vemo, da to ni tako enostavno, kot se sliši. Stopiti na pot aktivnega državljanstva v boj za skupno dobro ni preprosto. Je pa nujno.
Kaj lahko jaz kot posameznik storim? Razen tega, da se vključim ali pristopim k že dejavni skupini sodržavljank in sodržavljanov, za katero menim, da lahko glede na svoje znanje in izkušnje, največ prispevam?
Eno majhno dejanje – prispevam lahko svoj podpis pod peticijo, s katero pozivamo Evropsko unijo in njene članice, da storijo vse potrebno, da zaustavimo podnebne spremembe, da oblikujmo okolje za spremembe. Podnebna kriza je okoljska in družbena kriza, zato je boj proti njej pomemben zaradi okoljske in socialne pravičnosti. Spremembe so mogoče, če združimo moči in tako odločevalcem jasno sporočimo, da zahtevamo spremembe! Vsako dejanje šteje.
Ko se bomo ozrli nazaj po poti, bodo ta dejanja del naših življenj. Ta dober del.
