Avtor: Urša Zgojznik, dne 16. june 2017, 10:06

Sem Urša. Trenutno opravljam funkcijo predsednice Društva Ekologi brez meja. V društvu sem aktivna od začetka njegovega delovanja, to je od leta 2009.

Jeseni 2009 se je zbralo več deset ljudi različnih izobrazb in velikosti, izkušenj in mladosti, z enim samim prepričanjem: da želimo aktivno prispevati, da bo (naša) Slovenija (še) bolj čista država z veliko manj divjimi odlagališči. Nadaljevanje je znano: zgodila se je največja vseslovenska okoljska akcija Očistimo Slovenijo. Do danes je po udeležbi ni premagala akcija nobene druge izmed 115 držav v mreži Let's do it, kjer organizirajo čistilne, druge družbeno in okoljsko pomembne akcije. Še več, to akcijo je premagala le naslednja slovenska, ki se je zgodila 2012 in v kateri je sodelovalo 14 % takratnega prebivalstva Republike Slovenije oz. 289.000 posameznikov.

Celotno organizacijo prve, v več kot 90 % pa tudi druge akcije smo izvedli povsem prostovoljno, kar je, konkretno v mojem primeru, pomenilo 7-mesečno (skoraj) vsakodnevno 5- do 8-urno prostovoljno delo. Vključene so bile vse slovenske občine, kar pomeni, da smo v vsaki od njih poiskali prostovoljca in ga povsem opremili z informacijami, promocijskimi materiali in nekaj vrečami za čim lažje delo.

Po akciji nas je ostalo kar nekaj, ki smo videli še kup izzivov na področju okolja, predvsem pa rešitve, kako lahko postanemo v marsičem še boljši. Odločili smo se, da opustimo iskanje drugih služb, in se vrgli v projekte.

In bilo je leto 2012, ko smo začeli opazovati statistike in primere iz tujine, koliko užitne hrane zavržemo! Niti sanjalo se nam ni, kako primerno nasloviti ta problem. Kako ga predstaviti, da bodo ljudje in institucije slišali, se z njim poistovetili in ga bomo razumeli v širšem družbenem kontekstu. Kje sploh pridobiti ustrezne podatke, koliko zavržemo česa in zakaj, da bomo lahko sploh iskali rešitve.

19120427 1736107413354034 2098642813213212672 n

(foto: Cythia Lucia)

Zdaj pride na vrsto zoprna stvar. Okoljske nevladne organizacije v Sloveniji životarimo! In ne nujno po svoji krivdi. V večini se financiramo iz skromnih in redkih razpisov, veliko zaposlenih poleg nizkih plač redno opravlja dodatne prostovoljske ure. Tu smo, ko je treba kopati po podatkih doma in v tujini. Med prvimi spregovorimo o potrebnih spremembah in dogajanjih v tujini. Tu smo, ko je treba sitnariti in nepristransko reševati stvari, ki se nikomur ne zdijo prijetne. Tu smo, ko nas zmerjajo z zaslužkarji in teroristi. Tu smo, ko je treba najti nevtralno mnenje. In velikokrat smo edine, ki jim je mogoče zaupati.

Kaže se kronično nerazumevanje pomena okoljskih nevladnih organizacij in v tem delu smo tako rekoč povsem v socializmu. Razumevanja, da nas podjetja, vlade in razne pobude v bistvu nujno potrebujejo, da lahko v prihodnje npr. teme o (ne)zavrženihrani sploh kdo sliši in razume, ni. Gre namreč za ustvarjanje polja v družbi, ki ga prej ni bilo, prevajanje težkih tem v lažje razumljive in ozaveščanje o pomenu.

Donacij posameznikov je pri nas, ob tekmovanju z različnimi socialnimi projekti in projekti hišnih ljubljenčkov, izredno malo. Naše društvo je odprto za sodelovanje s podjetji, a za kaj večjega v smislu »cause marketinga« doslej nobeno ni imelo pravega poguma. V veliko primerih se po več srečanjih in pridobljenih predlogih lotijo stvari povsem po svoje, ne da bi nas vključili, in tako do medijske ali tržne pozornosti pridejo z brezplačno nabranimi idejami in posledično z manj sredstvi. Vmes se srečamo še s katero od oglaševalskih agencij, kjer ob migraciji kadrov med njimi migrirajo tudi ideje.

Tako je bilo tudi v primeru zavržene hrane. Pred meseci nas je kontaktiralo podjetje, ki je danes nosilec projekta Teden nezavržene hrane. Kljub prijetnemu pogovoru, deljenju idej in dogovoru, da nadaljujemo s konkretnimi aktivnostmi, jim po treh mesecih še vedno ni uspelo najti termina za naslednji sestanek. Razumljivo, izvemo na spletu, ko pa se je medtem zgodil projekt Teden nezavržene hrane – projekt ljudi popularnih oddaj z veliko gledanostjo. Seveda je pomembno, da se zmanjševanja bioloških odpadkov lotevajo tudi tisti, ki so v življenju najbrž vrgli stran že precej hrane. S tega stališča je projekt odličen in potreben.

Pohvalno, da se tematika širi v »visoke« kroge. A to, da nekdo (posameznik, ali podjetje, ali oglaševalska agencija) mirno gradi projekt in slavo, tako da gleda tvoje vsebine, in te ignorira tudi po tem, ko prijazno opozoriš nase in pozoveš k sodelovanju, je preprosto nizko za še tako elitne skupine. Reševanja družbenih vprašanj dolgoročno pač ni mogoče reševati s parcialnimi komercialnimi projekti brez sodelovanja več različnih skupin.

Gre namreč za precej drzno pripisovanje zaslug. In predrzno ignoriranje truda vseh, ki smo na tem področju med prvimi opozarjali na problem, udarjali po debelih zidovih, da je téma postala slišana, zbirali informacije in jih poenostavljali v všečne komunikacijske stavke. To je bilo več sto šol, komunalnih podjetij, nevladnih in humanitarnih organizacij ter drugih institucij, večinoma le tistih, ki jim bistva ne pomeni ustvarjanje dobička. To, o čemer smo govorili tisoči, bo zdaj rešil en človek?

Sprašujem se: ali ne gre pri tem tudi za pranje slabe vesti? Nekdo, ki je zaradi videza obroka ali televizijskega šova sodeloval pri metanju enormnih količin hrane stran, pač ne more biti tisti, ki bo glasnik in rešitelj tega problema, ker gre preprosto za hinavska dvojna sporočila. Še več, ta nekdo sodeluje v oddaji, ki jo podpira prav tisto podjetje, ki kuje dobičke na račun čim večjih količin bioloških odpadkov v svojih sodih.

Uspeh bo dosežen, ko bodo mali in veliki kuharski mojstri skrbeli za manj zavržene hrane vsak dan, in ne zgolj en teden. In uspeh bo, ko bomo probleme reševali zaradi skupnega dobrega, in ne zaradi lastne slave in uspešnega marketinga.

S tem izlivanjem besed sporočam, da vem, da vse skupaj zveni užaljeno in se verjetno nič ne bo spremenilo – take stvari pač postajajo praksa tudi pri delu v nevladnem sektorju in pri temah, ki se doslej niso zdele nikomur zanimive. Ampak skupaj s sodelavci in podporniki sporočam tudi, da niste zares družbeno odgovorni! Ne izvajalci, ne nosilci in ne vsi kreativni posredniki. Prepričani smo, če bi nas kdorkoli od vas, potem ko ste pregledali zadetke na Googlu in rezultate našega dela ter pobrali ideje našega opravljenega dela, povabil k sodelovanju, bi v tem tednu kredibilneje in uspešneje zapisali zgodbo, verjetno pa bi skupaj nato lahko napisali še kako dodatno poglavje. S tem bi vsi lahko pridobili ogromno: podpornik in izvajalec večjo kredibilnost in ugled, mi voljo in kaj sredstev za nadaljnje delo, planet pa v resnici manj zavržene hrane.

In kaj sem želela povedati z uvodom? To, da lahko delaš nekaj, kar verjameš, da je dobro še za koga ali kaj drugega, je čast. To, da pri tem skoraj pozabiš na denar in slavo, je blagodejno. To, da se s tvojim delom res kaj izboljša, je velika nagrada. To, da tvojega dela ne spoštujejo, ga ignorirajo in celo uporabijo za lasten prid, pa je precejšnja grenkoba. In žal mi je, da je tudi ta Slovenija vedno bolj grenka!