Minili sta dobri dve leti odkar so sortirne analize mešanih komunalnih odpadkov postale obvezne za vse občine. Enkrat letno morajo izvesti pregled, kaj konča v črnih zabojnikih, torej kaj so tisti najbolj zahtevni komunalni odpadki in katere bi lahko bolje ločevali.
Navkljub imenu gre za enostavno merjenje, ki ga v zero waste gibanju promoviramo že od začetka. Vzorec odpadkov preberemo in razvrstimo, da namesto z "mešanimi" odpadki končamo s kopico ločenih vrst (po uredbi kar 23). Za boljšo predstavo si oglejte reportažo ljubljanske Snage iz leta 2012.
Zakaj so nam tako všeč? Pristop zero waste zapoveduje neprestano razmišljanje o tem, kaj bi še lahko izboljšali, da bi prišli bližje ničli. Brez dobrih podatkov o trenutnem stanju je to izjemno težko, sortirne analize pa so orodje, ki lahko osvetlijo vsaj njegov del. Kateri so tisti odpadki, ki niso pokriti s proizvajalčevo razširjeno odgovornostjo in zato vedno končajo v črni kanti? Kateri ostajajo v občinah, ki sicer odlično ločujejo odpadke? S katerimi imamo najbolj enostavne ali obetavne možnosti za zmanjševanje količin?
O takih in drugačnih vprašanjih smo razmišljali eno leto po sprejemu spremenjene uredbe, po prvem roku za poročanje. Žal Ministrstvo za okolje iz neznanih razlogov nikakor noče deliti teh nedolžnih podatkov, tako da smo na koncu spomladi obupali in nekaj poročil na hitro zbrali sami. Kaj nam teh dobrih dvajset vzorcev pove?
Pri tako skromnem številu veliko posploševanja, povezovanja ali prostorskih analiz nima smisla. Vseeno pa je nakazanih več zanimivosti:
- Metodologijo je potrebno dopolniti: v nekaterih vzorcih je bil delež "drugih odpadkov" (torej nekategoriziranih) tudi čez polovico, v povprečju pa so predstavljali četrtino. Ker metodologija ne predvideva kvalitativnega zapisnika, ne vemo, na račun česa so številke tako visoke. Iz preteklih izkušenj vemo, da je v najbolj uspešnih občinah to v veliki meri zaradi odpadnih plenic, ki si zato zaslužijo svojo kategorijo. Morda bi bilo smiselno isto za gradbene odpadke, ki s svojo težo hitro dosežejo visok delež, ne glede na pričakovano majhne količine. Po drugi strani je več kategorij, ki dosegajo komaj par odstotkov, če so sploh prisotne, tako da ni razloga, da ne bi ločeno obravnavali npr. plenic.
- Včasih šepa izvedba: v nekaterih vzorcih je bila celo četrtina odpadkov kategoriziranih pod "ostanek po prebiranju", ki je mišljen za drobne, težko ločljive, koščke. Ponekod dominirajo posamezne kategorije, kar daje sum, da mešanje vzorca pred analizo ni bilo opravljeno (dobro).
- Delež pokritosti s proizvajalčevo razširjeno odgovornostjo je nizek: le približno polovičen, če upoštevamo klasične organske odpadke kot pokrite (saj uvedba ne bi bila smiselna). Predvsem na račun različnih vrst embalaže, kar bolj kaže na slabo zasnovo teh izdelkov kot pa slabo ločevanje — saj nam za nekatere prav nalagajo, da jih ja ne dajajmo v koš za embalažo. Brez presenečenj je največ plastične embalaže. Po drugi strani za polovico odpadkov nihče ne skrbi in so povsem prepuščeni komunalam in nam; proizvajalci nimajo nobenih spodbud, prisil ali informacij, da bi začeli delati trajnejše proizvode, stroški posledic pa so socializirani.
Slovenija je z obveznimi sortirnimi analizami naredila odličen korak naprej — v večini drugih držav so redkost. Ali bomo s temi podatki sploh kaj naredili, se iz njih česa naučili, pa je drugo vprašanje. Z leti bo podatkov vedno več in se bo dalo spremljati še časovni vidik. Škoda bi bilo, da bi ostali v predalu!