Analogno Davidu in Goljatu smo ljudje žrtev zanimive asimetrije. Skoraj petini nam preko infekcij sčasoma zavdajo mikroskopsko mali Davidi (WHO, 2008).
A to niso le mikrobi in vprašljivo živi virusi, saj med njimi najdemo tudi čisto navadne anorganske snovi. Problematiko varljivo poimenovanih prašnih delcev smo bežno že orisali, tokrat pa podrobneje predstavljamo azbest.
Gre za povsem naraven material, družino silikatnih mineralov, ki so poleg znanstvenih imen kot je krokidolit, znani tudi po "barvah": beli, modri, rjavi azbest. Za vse je značilna vlaknata kristalna struktura, ki omogoča tkanje (čeprav gre za kamen!) in odlične tehnične lastnosti. So dobri toplotni, električni in zvočni izolatorji, povsem ognjevarni, odporni na agresivne kemikalije in poceni. Podobno kot nafta — neverjetna uporabnost, a za kakšno ceno?
Krizotil, najpogostejša oblika azbesta (foto: Seedol)
Vse te odlične lastnosti smo ljudje prepoznali že zelo zgodaj. Prve najdbe azbestnih vlaken so iz časov še pred starimi Egipčani, ki so jih uporabljali za mrtvaške prte in mumificiranje. Že Rimljani so opazili, da pletilci azbestnih tkanin pogosteje zbolevajo in od takrat so znane tudi prve rudarske zaščitne maske iz kozjih mehurjev. Na samo rabo pa to ni vplivalo in znana je anekdota o Karlu Velikemu, ki naj bi goste poskušal prepričati o svojih čarobnih močeh, tako da je po obedu umazani namizni azbestni prt zabrisal v ogenj in ga čez nekaj časa potegnil nazaj. Ne le nepoškodovanega, a še čist in bolj bel je bil. Prve resnejše analize vplivov na zdravje so nastale ob prehodu v 20. stoletje, dokončna zveza med azbestom in resnimi boleznimi pa je bila potrjena šele sredi stoletja. Prve omejitve rabe in uvoza so sledili še kasneje.
A takrat je bilo že prepozno, saj je bil azbest povsod, v več kot 3.000 vrstah izdelkov. Od zavornih oblog, filtrov, lokomotiv, talnih in stenskih oblog ter plošč, salonitne kritine (~19 % azbesta), izolacije, tkanin, grelnikov, veziv, cevi, tesnil do pijač (za svetlenje vin, tudi pri nas) in posod za rože. Ponekod v nevarnejši šibko vezani obliki, drugje pa v stabilnejši močno vezani obliiki. Industrija se je le počasi prilagajala zdravstvenim ugotovitvam in tako število oboleli še vedno raste.
Azbestna vlakna v pljučnem tkivu, povečava (foto: Pulmonary Pathology)
Tudi pri nas, navkljub prepovedi uporabe v novih izdelkih iz leta '96. Glavni razlog ni dejstvo, da je azbestnih izdelkov in elementov še vedno ogromno — med drugim približno tretjina vseh slovenskih streh in petnajstina cevovodov. Najpomembnejši razlog je, da se komplikacije ponavadi pojavijo šele čez desetletja, kar otežkoča potrditev vzročne povezave in je tudi prvenstveni krivec, da medicina dolgo ni mogla zadovoljivo dokazati nevarnosti. Pomeni tudi, da še nekaj desetletij incidenca mezotelioma, azbestoze, plevralnih plakov in drugih komplikacij ne bo padla, saj je škoda že narejena. Večino nevarnosti zdaj nosijo krovci in drugi delavci v gradbeništvu, smo pa imeli nekaj smrtnih primerov tudi zaradi minimalne izpostavljenosti skozi okolje — prenos preko oblačil, las. Do velike izpostavljenosti pride ob večjih naravnih nesrečah kot so potresi, tsunamiji in ob drugih zaprašitvah (napad 9/11).
Seveda pa to ni razlog za preplah. Čeprav je vgrajenega in divje odloženega azbesta še vedno precej, zdaj znamo z njim varno ravnati in bo postopoma izginil iz naših življenj. Poleg uporabe v novih izdelkih sta prepovedana tudi ponovna uporaba in recikliranje, odlagamo ga pa na odlagališča za nevarne odpadke. Sicer se ga tudi predelati ali uničiti, da izgubi svojo problematično vlaknatost, a so postopki predragi.
Posameznikom nam ne preostane drugega kot da se azbestnim izdelkom izogibamo, ko pa to ni mogoče, da minimiziramo možnost poškodbe materiala in sproščanja vlaken. NIJZ je tudi v ta namen pripravil priročna priporočila za ravnanje z azbestnimi odpadki, kjer so navedeni glavni varnostni ukrepi.
Piše: Jaka Kranjc