Dnevnik EBMologinje na konferenci

sreda, 18. 2. 2015

Sreda pomeni dan zbujanja z budilko. Skočim pokonci. Ob 9h še kolegij, potem spakiram kufre in 'pičimiki' proti Rigi po navdih. S sodelavci nas vsako pomlad navije dilema: "Kaj če bi ponovili Očistimo Slovenijo?" Skušnjava je vedno velika! Kljub temu, da je odpeljati tak projekt eden večjih naporov v življenju posameznika, bi za ceno premikov in energije, ki jih taka množica ljudi lahko povzroči, nekateri kadarkoli šli čez to še enkrat. Dokler ne začneš ugotavljat, da podporne podlage ni; na ravni predpisov in sankcij se je malo zgodilo. In da je treba iti korak naprej - ne samo čiščenje in čiščenje in čiščenje, ampak tudi delo na tem, da do tja sploh ne pridemo. No, takoj za tem se vprašaš, kaj je lažje: čistiti ali spreminjati navade?! Meh.

 

Pozno zvečer se po skoraj povsem prazni avtocesti premikam do Logatca. Z Eriko v Sežani pobereva Nara (op.p. Petroviča), ki bo gotovo na poti do letališča "sezul kako boso" in se bomo smejali na poti iskanja smisla v nesmislu.

 

četrtek, 19. 2. 2015

Rahlo zlomljeni in slabše naspani priletimo v hotel v Rigi na drugo polovico začetka vsakoletne konference gibanja Let's do it. V krogu stoji kakšnih 80 ljudi, uau, komaj koga poznam! To gibanje je res živo. Držimo se za roke, ob stisku roke levega soseda preneseš stisk na desnega. Brez besed, brez pogledov, samo opazujemo ta pretok energije. Naenkrat gre vse hitreje in na koncu se sliši samo še "jeeee!"

 

Potem sledi predstavitev ekip. He, tele Ukrajinke so res ekipa, ena ovita v zastavo, druga v obleki, ki spominja na narodno nošo, tretja odločna recitira njihove načrte. Priletijo štirje Egipčani s svojim videom, s posnetkom iz prihodnosti, ko ne bomo imeli pojma, kaj pomeni beseda "odpadek." Taki dve energiji se potem samo prepletata tja do večera, ko konferenca doživi vrhunec tudi na družabnem področju. Skoraj tekmujemo, kdo bo prej predstavil nacionalne uspešnice. Poskušamo ponavljat hitre korake Grkov v nekakšnem kolu pa nam ne gre najboljše, Egipčan in Ukrajinka sta se spet našla in v azerbajdžanskem napevu profesionalno zvijata telesi kot kakšni kači, naša "Ti, ti, ti rožica" ni ravno hit no.1, Alžirec prvič pleše v paru.

 

Mize so še vedno zasedene. Klepetamo. O nacionalnih posebnostih. Res težko verjeti, kako smo si različni. Severnjaška hladnost in delavnost, južna vročekrvnost in ležernost. A v posteljo odidem s premlevanjem, kaj vse povedo ti tujci o Sloveniji: najlepša država na svetu, najboljša kombinacija severa in juga, najboljši ljudje za graditi projekte, znamo sodelovat. Uf, to se mi zdi že preveč. Zaspim.

 

petek, 20. 2. 2015

Dan je delaven, od jutra do večera delavnice, predstavitev praktičnih primerov, idej, konceptov. 40 držav, skoraj 40 različnih izkušenj. Čistilne akcije se ponekod vsako leto prevesijo v kaj novega, v nacionalno sajenje dreves, urejanje strug, parkov, poti, barvanje klopc in urejanje otroških igrišč. Države podpirajo gibanje (kot npr. v Latviji, ki ga je že po prvem letu s financami podprlo ministrstvo) ali pa sploh ne. Razmišljam, kaj pomeni organizirati gibanje v Rusiji, kaj pomeni čistilna akcija v Keniji. Tehtamo, kaj 'pali.' Modrujemo, kako akcije nadaljevati, kako presekati energijo čiščenja in iti naprej.

 

Eto, Slovenci smo spet 'vrgli bombo,' kot je komentiral "oče" gibanja, Estonec Rainer Nõlvak. Po 7 letih organiziranja čistilnih akcij (v vsega skupaj 112 državah) smo Slovenci po udeležbi prebivalstva s 14 % še vedno na prvem mestu, pravijo nam profesorji. Tokrat smo predstavili naše projekte na poti proti družbi brez odpadkov (Volk sit, koza cela, Tekstilnica, Eko-koncept, Zdrave ritke, Star papir za novo upanje ...), ki smo jih povezali v koncept Zero Waste in se zdaj širi po Sloveniji in Evropi. Predstavitvi sledi buren aplavz.

 

Aha, mogoče pa prav, da velikih čistilnih akcij v enem dnevu zaenkrat ni, organizirati moramo še več takih povezovalnih projektov, a ne nujno čistilnih. Ampak uau, kako si lahko mislimo, da tako za nič nismo dobri?!

 

ldiw slo

(foto: Urša Zgojznik)

 

sobota, 21. 2. 2015

Po gala večerji včeraj so organizatorji konference razglasili organizatorja naslednje. Očitno bomo naslednje leto šli po navdih v Turčijo. Čeprav smo z vseh strani neba, nas združi misel, da si želimo čistega sveta.

 

Zjutraj se nas okoli trideset poda po ulicah Rige. Riga je mesto, veliko za približno dve Ljubljani, leži ob Baltiškem morju in čeprav se vsake toliko pokaže sonce, se ne da obraniti ostrega vetra.

 

Malo kasneje se slovenska kompanija skupaj z Američanko odcepi. Že prej se čudimo, kako je mesto čisto, ne zaznamo prav nikjer nobene smeti, niti ob cestah, ni ogorkov, ni čigumijev. Mahnemo jo proti tržnici, z mislijo, da tu pa gotovo bo kaj ležalo okrog. Kljub polnim stojnicam nič. In ne moreš verjet, kaj vse in kako prodajajo, začimbe so v posodicah, piškoti na kile (Erika si za 1 evro privošči medenjake z meto).

 

ldiw riga trznica

(foto: Urša Zgojznik)

 

ldiw riga trznica 2

(foto: Urša Zgojznik)

 

Za spanje smo rezervirali kavč. Na couchsurfingu se je odzvala družina z malo Kate. Z enoletnico se skoraj že razumemo, čeprav se mi njihove besede zdijo tako dolge. Iz slikanice se naučim, da se zvezdi po latvijsko reče 'zvaigzne'.

 

nedelja, 22. 2. 2015

Med vožnjo domov naletimo na primorski avtocesti na sneg. Z burjo je to res srhljiva kombinacija. Razmišljam o vplivu vremena na naše življenje in težko razumem, kako smo tako kratkovidni, da ne prepoznamo našega vpliva, čeprav verjetno tako vsemogočni tudi nismo, da ne bi vesolje delalo tudi po svoje. Če se začasa našega življenja tako hitro povišujejo temperature in ker naše življenje je kratko, planet pa je obstajal že mnogo, mnogo prej, se tu nekaj v računanju res ne izide. Žalostna sem, ko pomislim, da je snega vedno manj, ko pa pade, smo pa tako panični.

 

Ob prihodu domov si vzamem uro, da preverim službeno elektronsko pošto. Mineta spet dve, preden preučim vso dogajanje in odgovorim, kar lahko.

 

ponedeljek, 23. 2. 2015

Dopoldne še svežo energijo z Eriko porazdeliva med aktiviste v naši pisarni. Pripravim osnutek sporočila za javnost, da ga potem s Katjo še urediva do konca, da ga pošlje medijem.

 

Na hitro pod "6 klobuki" odviharimo možgane na temo fundraisinga (pridobivanja sredstev). Zadnje mesece je to redna tema, razpisov za NVO je tako zelo malo, potencialni sponzorji so tudi vedno bolj trd oreh. Verjamem, da je tema lačnih otrok in brezdomnih živalic težja, a kje pa vsa živa bitja prebivajo, če ne na planetu Zemlja? S čim je povezana zdrava hrana in čista voda, če ne s čistim okoljem? In ali je država uspešna, če ima vsak otrok svojega botra? Ugotavljamo, da se tudi okoljsko odgovorna podjetja v svoji družbeni odgovornosti obnašajo neodgovorno, kar se tiče podpore okoljskim nevladnim organizacijam.

 

Še dobro, da latvijska energija ostane z mano do večera, ko pred spanjem prečekiram še priljubljene portale, pogledam še tole in fjuuu v sanje.

 

torek, 24. 2. 2015

Danes bom delala od doma. Že zjutraj naletim ob pregledu pošte in novic na to, da je z neko podobno projektno idejo, ki smo jo razvili mi, prišla v medije neka druga organizacija. Saj je prav, da delamo vsi (tudi) za okolje, da se stvari premikajo, a pri milem bogu, bi lahko kdo kdaj poslal v pisarno vsaj bonboniero in pripisal hvala za idejo, če že ne živimo od preprodaje idej? Saj ok, samo nekaj pa moramo jesti.

 

Kasneje se zakopljem v pripravo finančnega poročila za projekt in pregledujem novosti na področju predpisov. Kljub kupčku papirja, ki ga trosim okrog sebe po dnevni sobi, sem na nek način vesela, da kljub maloštevilčnosti v ekipi znamo toliko različnih del, da se na koncu stvari še vedno izidejo, so slišane in v tem vsi vidimo smisel. Pred kosilom spet zarolam orodjarno, ki smo jo pripravili tekom projekta Volk sit, koza cela, da preučim, kako naj shranim polovico avokada. Ha, na seznamu ga ni, moram spomniti sodelavce, da ga dodamo. Nič, grem jest.

 

Piše: Urša Zgojznik

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

CAPTCHA Image
   Naloži novo varnostno kodo