Objavljeno dne 19. august 2014, 09:08
Četrtek, 14. avgust 2014, Maribor - Ob 8.15 me je prebudila budilka z opomnikom, da moram spremljati svoj delovni dan.
 
Prebudila sem se v hladno, deževno, bolj aprilsko vreme. Včeraj je bil naporen dan, s sestankom, ki se je zavlekel daleč v večer. Ni časa za stokanje in poležavanje, že vzamem v roke tablični računalnik in preletim maile za kakšne nujne zadeve. Na Facebooku preverim, če imamo kak novi všeček in na Twitterju preletim vse aktualne čivke. V arhivu RTV si pogledam prispevek o pralnih plenicah, ki so ga predvajali prejšnji dan v Slovenski kroniki. Ugotovim, da imajo v arhivu tudi oddaje z znakovnim jezikom, kar me je kar malo spravilo v dobro voljo, saj zelo podpiram take stvari. Pravijo, da mora človek na dan spoznati sedem novih stvari, sicer je dan izgubljen. Super, številko ena na seznamu torej lahko odkljukam. Povezavo do prispevka si shranim in jo posredujem ostali ekipi. Zajtrkov sem se z delom od doma nekako odvadila, vendar pa mi je to jutro pošteno krulilo. Še dobro, da sem bila dan prej na gorenjskem koncu pri starših, saj mi je skrbna mama spakirala ogromno hrane (saj je tako kot vse mame mnenja, da absolutno premalo pojem), med drugim tudi čokoladne muffine. Yummy! :)
 
katja muffini
 
Pogled v hladilnik me spravi v slabo voljo, saj ugotovim, da mi je splesnel sir, ki sem ga prinesla s popotovanja po Franciji. Še dobro, da se bo kmalu začel 'Volkec', da bom orodja in dnevnik zavržene hrane lahko preizkusila tudi sama. Saj res, Volk! Še kar nekaj dela me čaka na tem področju … Sledi skok pod tuš in nato hitro še z mokrimi lasmi nazaj v mojo pisarno – posteljo. :) Po eni uri jutranjega rituala si končno le prižgem računalnik in grem čez vse naloge, ki me čakajo danes: sestanek na Večeru, objava dogodkov Tekstilnice na vseh možnih kanalih, spremljanje družabnih omrežij itd. Ker nisem imela preveč časa, sem si pomembne maile označila z zvezdico, da jih podrobno preberem, ko se vrnem s sestanka. Na hitro sem razrezala sveže natisnjene vizitke in se odpravila od doma.
 
katja work
 

Sestanek na Večeru kar malo razbije to mojo vsakodnevno rutino. Škoda, da je tako slabo vreme. Sestanek je potekal pričakovano, uspešno. Dogovorili smo vse podrobnosti marketinškega sodelovanja pri naslednji izdaji revije Večerko, za katero smo Ekologi brez meja prispevali vsebino.

 

katja vecer

 

Po prihodu domov hitro zapišem in posredujem vse dogovore na Večeru še ostalim sodelavcem. Ob 13.00 mi ponovno zakruli, zato se hitro postavim za štedilnik in pripravim kuskus z zelenjavo. Razvada, ki me spremlja že iz srednješolskih dni, je počitek po kosilu. Moj moto življenja je, da vsaka naloga bolje steče po eni uri spanja. In res, ob 15.00 ponovno sedem za računalnik in pričnem z objavo dogodkov Tekstilnice na spletni strani Ekologov brez meja in Facebook straneh. Ob tem spremljam še, kaj se dogaja na Facebook straneh ostalih uporabnikov in preberem nekaj zanimivih člankov, ki jih delim tudi z oboževalci naše strani. Ob 18.00 sledi priprava manjkajočih fotografij za Večerkota in pisanje dokumenta z vsemi dogodki, ki jih z Ekologi brez meja pripravljamo za jesen. Hitro preverim še, kaj se dogaja na družabnih omrežjih, in po napornem dnevu olajšano ugasnem računalnik. Seveda pa je delo PR-ovca 24/7 naloga. Zato mi piskanje tabličnega računalnika ne da miru in sproti takoj preverim, če so prišla kakšna pomembna sporočila na mail in ostala omrežja. Ahh, kje so danes tisti, ki so pred desetletji zagotavljali, da nam bo IT revolucija prinesla obilico prostega časa … Nič ne de, ob 21.00 končno ugasnem vse piskajoče naprave in tako se zaključi moj tipični delovni dan.


Fino je včasih malo spremljati delovni dan, da res vidiš, kaj vse si naredil. Obenem pa bo ta zapis služil kot odlično pojasnilo moji babici in vsem prijateljem, ki me vsake toliko časa vprašajo, kaj sploh počnem.


Piše: Katja Sreš